Od občine dobil plaketo, vode za tuširanje pa ne

RAZKRIŽJE – Tik ob meji s Hrvaško se Marko Bedekovič s Šafarskega že štiri desetletja bori za osnovne pravice. Ko se je davnega 1975. vrnil z dela iz Nemčije, so se začele težave s cesto, pozneje pa so ga sosedi Hrvati odrezali od svojega vodovoda in s tem od pitne vode.

Upokojenec se sprašuje, le kaj je storil županu občine Razkrižje Stanku Ivanušiču, ta je bil v prejšnjem stoletju poklicni sekretar istoimenske krajevne skupnosti, da ga, kot pravi, »nenehno ignorira«.

»Minulo sredo, na dan Svetih treh kraljev, sem bil naročen na pregled pri osebni zdravnici in sem se šel stuširat. Našamponiral sem se in namilil, ko pa sem želel vso to peno sprati s sebe, vode ni bilo več. Ni mi preostalo drugega, kot da se obrišem, oblečem in grem takšen,« se priduša 66-letni vdovec, ki po ženini smrti pred tremi leti živi sam.

Pogosto iz pipe ne priteče niti toliko vode, da bi si skuhal čaj, najhuje pa je bilo nedavno. »Župan me je osem dni pustil brez vode, in to ko sem po operaciji doma ležal hudo bolan,« nam je žalostno razlagal Bedekovič, oče znanega rokometaša Branka Bedekoviča, ki je s slovensko reprezentanco osvojil srebrno kolajno na evropskem prvenstvu in osmo mesto na olimpijskih igrah. »V ponedeljek po novem letu se je Branko z družino pripeljal iz Maribora, oni z avtomobilom, on pa s kolesom. Tukaj se je želel stuširati, a žal spet ni bilo dovolj vode!« Marko hudomušno doda, da so sinu pred leti podelili zlato priznanje, eno najvišjih občinskih odličij, zdaj pa mu občina niti prhanja ne omogoči več.

Naš sogovornik, ki je po prihodu iz Nemčije do upokojitve 27 let delal kot varnostnik, sumi, da ima župan Ivanušič nekaj proti njemu in njegovi družini. »Naš župan nikogar ne sprašuje, kaj in kako bo, saj o vsem odloča on, zato ne vem, ali bo pomagalo, da sem se znova obrnil na člane občinskega sveta. Obiskal sem vsakega posamezno kar na domu in jim izročil svojo pritožbo. Prav tako sem direktorico občinske uprave opozoril, da bom zadevo predstavil tudi medijem,« pravi Bedekovič.

»Po vrnitvi iz Nemčije, leta 1975, smo štiričlanska družina najprej živeli pri ženinem očetu, na naslovu Razkrižje 1. Kmalu zatem smo na drugi strani ceste, na naslovu Šafarsko 28 c, zgradili novo hišo, seveda z vso potrebno dokumentacijo in dovoljenji. Gradbeno dovoljenje smo pridobili na podlagi uradno priznane krajevne poti. Žal se to ni dopadlo takratnemu tajniku KS in današnjemu županu, šele pozneje, ko je posredovala takratna občina Ljutomer, se je zadeva uredila, a le na papirju, kajti odgovorni se vedno izgovarjajo, da ni denarja, čeprav sem sam plačal tudi potrebne izmere ter nekatere druge posege. Vse to sem počel z namenom, da se vzpostavi pot in omogoči dostop do parcele, na kateri živim. Žal mi še do danes ni uspelo dobiti tistega, kar mi pripada, in zato sem prepričan, da lokalna skupnost še vedno grobo krši moje pravice.«

Nazaj v hrvaški raj?!

Enako kot vodo je po ustreznih občinskih odlokih predvideno, da je občina dolžna zagotavljati tudi »varstvo občinskih cest in poti, tudi varovalnih pasov«.

Bedekovič je prepričan, da pri njem občina tega ne počne. »Njena pasivnost kaže na neodgovoren odnos do cest in poti, katerih namen je služiti občanom. Občina je po uradni dolžnosti dolžna poskrbeti, da se vzpostavi prejšnje stanje v naravi. V konkretnem primeru ni treba storiti ničesar drugega kot lastnika parcele, ki je posegel v varovalni pas in pot, opozoriti in od njega zahtevati, naj spoštuje obstoječe mejnike in vzpostavi prejšnje stanje v naravi,« razlaga Bedekovič, ki od občine ne zahteva nobenega asfaltiranja makadamske ceste, temveč le ustrezno dokumentacijsko ureditev. Če občina Razkrižje ne bo ukrepala, bo o zadevi obvestil pristojne inšpekcijske službe ter druge organe.

Marko Bedekovič je na robu obupa, počuti se, kot da ga je župan odrinil, domneva, da zato, ker sta njegova otroka zapustila občino Razkrižje ter tako ne plačujeta davkov v tej lokalni skupnosti, sam pa le ima le skromno pokojnino.

Desetletja si prizadeva za tisto, kar mu pripada, pred več kot tremi desetletji je na svoje stroške uredil kakšnih 70 metrov gramozne ceste do nove hiše, zdaj pa se težko pripelje že z osebnim avtomobilom, da o kmetijski mehanizaciji niti ne govorimo. Poleg tega ob nalivu s ceste odnese ves gramoz, in to kar pol kilometra daleč, na glavno cesto proti Gibini. Občina vedno pripelje le nov gramoz, ne poskrbi pa za celovito rešitev. Po njegovem so izgovori, da ni denarja, za lase privlečeni, saj bi bilo treba narediti le odmero in urediti odvodne jarke ob poti.

Župan občine Razkrižje Stanko Ivanušič nam je povedal, da so o Bedekovičevi zadevi govorili na občinskem svetu. Dokler postopki prenosa lastništva ne bodo končani, ne morejo posegati v zasebno lastnino in pred tem ceste ni mogoče širiti, je dejal. In še: »Pot do naslova Šafarsko 28 c redno vzdržujemo in je prevozna. Tako kot na tej javni poti ima občina prav tako na drugih javnih poteh ali cestah zaradi razgibanega območja težave z meteornimi vodami in stroške ob nalivih. Kolikor je v naših močeh, ceste ob nalivih vzdržujemo, tudi cesto do gospoda Bedekoviča, za katero zagotavljamo še zimsko službo. Celovita obnova bo večji zalogaj, vendar cesta v občini ni najbolj problematična. Vsakega občana obravnavamo enako in žal nam je, da vseh zahtev in želja hkrati ne moremo uresničiti.«

Dodal je, da bodo rešili problem meteornih voda, ki ni le Bedekovičev, težave imajo tudi drugi uporabniki ceste. Ko gre za vodovod, poudarjajo na občini, pa na Bedekovičevem odjemnem mestu ni mogoče zagotavljati ustreznega pritiska. Občina bi lahko zgradila dodatno vmesno hidropostajo, a to bi javno službo obremenilo z novimi stroški obratovanja in vzdrževanja. Je torej edina rešitev vnovični priklop Bedekoviča na hrvaški vodovod?