Tokrat smo hodili oziroma se vozili do Čateža iz druge smeri. Ne od Litije, temveč z dolenjske Mirne. A svet je povsod lep, Mirna pa je slikovit kraj. Cesta se vije skozi naselje, in če hočete čez reko, se morate podati na poseben most za pešce. S podnožja Trbinca vas pozdravlja župnijska cerkev sv. Janeza Krstnika. Na Mirni je cerkev stala že leta 1265, a za njeno natančno lokacijo in videz danes ni dokazov, čeprav je morala biti dovolj velika, da je v listini omenjena kot cerkev, ne kot kapela. Ta je sicer stala pod mirnskim gradom, ki mu je tudi služila, in bila posvečena sv. Nikolaju.
Današnja cerkev je sorodna šentrupertski, kar je povezano tudi z župnikom v Šentrupertu Ivanom Harrerjem (1450–1474), ki je listinsko vpleten v gradnjo obeh gotskih zgradb. Sedanjo mirnsko cerkveno poslopje so zidali v drugi polovici 15. stoletja. Do 1463. je bilo zgrajeno svetišče s tristranim zaključkom in zvezdasto rebrastim obokom, ladja pa je bila končana do 1498., kar dokazuje letnica, vklesana na kamnu na južni steni, desno od današnjega gotskega portala, hkrati je tudi mrežasto rebrasto obokana. Spodnji del zvonika je stal že mnogo prej – okrog leta 1165.
Posebnost Mirne je seveda njen grad, ki je trenutno zaprt, a je že na zunaj in od daleč mogočen in lep. Spada med najstarejše na Slovenskem. Nastal naj bi že proti koncu 11. stoletja skupaj z nekaterimi drugimi najpomembnejšimi gradovi v deželi. V pisnih virih je prvič omenjen 1165., nato še 1180. in 1250. Pozidali so ga na nekdanjem ozemlju grofice Eme Breže-Selške v Slovenski marki, ki je pozneje prešlo v posest grofov Višnjegorskih. Tukaj je gospodaril rod po gradu imenovanih ministerialov, plemenitih Mirnskih. Mirnski gospodje so bili v tesni zvezi s Šumberškimi in so v takratni Evropi sloveli kot eni najmočnejših iz stranske veje dinastije kneginje Eme. Grad je zamenjal več lastnikov, od oglejskih patriarhov, grofov Celjskih, Habsburžanov do Auerspergov.
Pohod
Leta 1515 so ga oplenili in razdejali kmečki uporniki. Sredi 19. stoletja je prešel v meščanske roke in začel propadati. Leta 1962 je razvalino za 99 let najel dr. Marko Marin in jo začel postopno obnavljati. Do 1991. je pozidal oglati stolp in grajsko kaščo, sicer pa obnova poteka počasi, a vztrajno. Grajska okolica je lepa za sprehode, ob vznožju je tudi trimska steza.
V kraju in okolici si lahko ogledate še druge bisere naše kulturne dediščine, predvsem cerkve Naše ljube gospe na Ševnici, sv. Helene na Mirni, sv. Petra na Žunovcu, dvorec Lanšprež in kapelo Petra Pavla Glavarja. Več informacij dobite na www.mirna.si/sl/turizem/kulturna-dediscina.
Pot nas je tokrat zanesla skozi Trebnje, ki ga bomo predstavili drugič, do znamenitega Čateža, kjer se vsakič končuje tradicionalni pohod Popotovanje od Litije do Čateža. Vas leži ob cesti Litija–Velika Loka severozahodno od Trebnjega, na plečatem hribu pod Zaplazom (544 metrov). Na severni strani je ozka dolina potoka Dušice, ki se postopoma dviguje v Čateško Goro, posejano s slikovitimi vinogradi in zidanicami. V vasi je župnijska cerkev sv. Mihaela, prvič omenjena 1526. Najprej je bila podružnična, od 1785. pa je samostojna župnija. Severozahodno od Čateža, na Zaplazu, je cerkev Matere božje, ki je osrednje romarsko središče v škofiji Novo mesto, zaradi markantne lege na vrhu Zaplaškega hriba pa je tudi priljubljeno zbirališče mnogo izletnikov. Secesijska zvonika, ki se mogočno dvigata v višave, jo značilno ločita od preostalih v okolici in sta njen najprepoznavnejši del.
V kraju še vedno stoji nekdanja gostilna, pri kateri se je na popotovanju od Litije do Čateža ustavil Fran Levstik, po njegovih stopinjah pa vsako leto poteka pohod, ki se konča na Čatežu z Razhodnjo, ki se je vedno udeleži nekaj tisoč ljudi. V kraju in okolici je bil turizem močno razvit že pred drugo svetovno vojno, ko je bilo več gostiln in trgovin, bogata je bila tudi kulturna dejavnost. Slikovita okolica pa ponuja neskončne možnosti za rekreacijo za kolesarje, pohodnike in vse ljubitelje narave.
