Brez velike gledališke predstave, v kateri vedno nastopa okrog 80 igralcev in pevcev, niti letos ne bo šlo. Premieri sredi julija bo sledilo še petnajst ponovitev. Tokrat bo ogromna igralska in pevska družina pod vodstvom režiserja Lojzeta Stražarja odigrala veseloigro s petjem v dveh dejanjih Veselica v dolini tihi, ki jo je pripravil Roman Končar.
Lojze Stražar, ki bo julija letos dopolnil 70 let, je gonilna sila festivala na Studencu. »Vse življenje sem delal v komerciali, organizacijo festivala pa sem imel v rokah tako v službi kot po njej. To so bogate izkušnje in prav take smo dobili doma, saj smo imeli kmetijo. Prijeli smo za vsako delo in ga morali do konca tudi opraviti.«
Sprva je bil igralec, nato se je posvetil režiserskemu delu. »Že v osnovni šoli sem nekajkrat stopil na oder, prava prelomnica pa je sledila pri štirinajstih, petnajstih letih,« pove. »Takrat je brat France režiral kar nekaj predstav, in ker je imel težave z igralci, mi je zaupal vlogo v komediji Navaden človek. Čutil sem, da sem jo dobro naredil, in takrat se mi je zazdelo, da imam nekaj v sebi. Dejal sem si, zakaj ne bi bil to moj konjiček. Zato sem z veseljem prevzel nadaljnje vloge in odigral kar veliko likov. Dobil sem veselje do režije in naredil tudi tečaja za režijo.«
Ko prevzame brat
Nekoč so vaške gledališke skupine veliko nastopale in tako je bilo tudi na Studencu. »Imeli smo željo po igranju in v okolici je bilo kar nekaj gledaliških skupin. Najprej je to začel brat Stane pod kozolcem v neposredni bližini današnjega gledališča. Po vojni so se zbrali mladi in odigrali predstavo z naslovom V Ljubljano jo dajmo. Ker niso imeli primerne dvorane, so jo pripravili kar pod toplarjem in ljudje so drli na predstave. Od takrat reflektorji na Studencu nenehno gorijo. Ko je Stane to prenehal, je njegovo delo nadaljeval brat France.«
Poletno gledališče na Studencu je edinstveni in urejeni avditorij, kakršnega ni daleč naokoli. Lojze Stražar pove, da je raslo zelo naključno. »Kjer je današnje gledališče, je bila stara, zelo lepa domačija Pri Grdavu,« nam razloži. »Še danes stojita kozolec in njihovo znamenje, kjer je oder, pa je bila hiša z gospodarskim poslopjem. Žal je bila usoda domačije zelo žalostna, saj je umrlo veliko ljudi, tudi zadnja lastnica kmetije, po vsej verjetnosti zaradi pohlepa. Zadnja žrtev pa je bil sosedov 13-letni fant Stanko Kovač, ki so ga ujeli Nemci, ga pretepli ter vrgli v hišo, ki so jo zažgali.«
Tu je potem zraslo gledališče s pravim poletnim kulturnim festivalom. »Od potomcev lastnikov smo odkupili zemljišče in tudi hrib, kjer smo uredili avditorij za obiskovalce predstav. Sedanja podoba je nastala leta 2002, ko smo oštevilčili sedeže. Ker smo želeli pripeljati tudi druge skupine, smo pozneje hotenje povezali v poletni kulturni festival, čeprav smo to počeli že prej brez uradnega imena. Že na prvem gostovanju opere smo morali zaradi dežja kulise pokrivati s polivinilom. Zato smo se odločili, da avditorij pokrijemo in tako omogočimo predstave tudi, ko dežuje.«
Osrednji dogodek vsakoletnega poletnega kulturnega festivala na Studencu je domača gledališka predstava, ljudska igra s petjem. Čeprav je uprizoritev tako rekoč sredi poletja in med dopusti, pritegnejo veliko množico sodelujočih. Kako jim to uspeva? »Po končani predstavi se šele zavemo, da je vsak prispeval svoj kamenček v bogati mozaik, od suflerke in kostumografinje do igralca, ki odigra še tako majhno vlogo. Vemo, koliko prostovoljnih ur ljudje prebijejo na vajah, mirno sedijo in čakajo, da pridejo na vrsto. Včasih se kot režiser razburjam ali se naredim jeznega. Moram pa razumeti ljudi, da včasih na vaje ne morejo priti točno. Med nami so vrhunski pevci, kmetje, delavci, študentje, vsak s svojim urnikom in obveznostmi. A redki se ne vračajo na Studenec, kjer lahko nastopajo pred tako velikim avditorijem.«
Kaj pa, ko pade zastor za zadnjo predstavo? Si odpočije ali že misli na novo sezono? »Po končanih predstavah predvsem – počivam. In seveda doma komentiramo, kaj je bilo dobro in kaj bi lahko naredili še bolje. Hkrati že razmišljam, katero predstavo bomo delali prihodnje leto, vendar mora to za naslednjih 365 dni ostati skrivnost …« sklene Lojze Stražar, režiser, igralec in predvsem duša poletnega kulturnega festivala na Studencu.