Leta 1988 je Medobčinski zavod za varstvo naravne in kulturne dediščine Piran opravljal prva večja arheološka izkopavanja v Židovskem kareju v mestnem jedru. Izplačalo se je, saj od takrat zaradi tamkajšnjih najdb vemo, da je bil ta del Pirana poseljen od bronaste dobe naprej. Med drugim so ugotovili, da je na tem kraju v 13. in 14. stoletju delovala oljarna. Prav v bazenčku oljarne pa se je na globini 2,74 metra arheologom prikazalo nekaj fragmentov steklenih in keramičnih posod, ki spadajo v pozni srednji vek. Med njimi so bile tudi črepinje steklenega kozarca.
Črepinje piranske čaše so iz 14. stoletja
O njem kustosinja za arheologijo Pomorskega muzeja Sergej Mašera Piran Snježana Karinja pravi: »V poznem srednjem veku so bili zelo priljubljeni kozarci na ostenju, okrašeni z okroglastimi reliefnimi aplikacijami v obliki kapljic. Poznamo mnogo različic te vrste steklenih kozarcev. Uporabljali so jih že v 13. stoletju, na kar opozarja tudi prikaz na freski v baziliki v Assisiju italijanskega slikarja Jacopa Torritija. Pri zgodnejših primerkih kozarcev so kapljice v obliki trnov, ki štrlijo iz ostenja kot bodice, ali pa so kaplje polkrožno odebeljene. Zato je ta tip kozarca v literaturi znan kot čaša ježevka. Poznejši primerki kozarcev s konca 14. in začetka 15. stoletja imajo večje ploščate kaplje in jih imenujemo koceni. V to skupino spada tudi naš primerek iz Pirana.«
Črepinje piranske čaše so iz 14. stoletja in so bile skrbno shranjene v Pomorskem muzeju, letos pa se jih je v sklopu evropskega projekta Open Museums strokovno lotil restavrator in konservator Gorazd Lemajič iz Narodnega muzeja Slovenije. Projekt Open Museums je sofinanciran v sklopu programa čezmejnega sodelovanja Slovenija-Italija 2007–2013 iz sredstev Evropskega sklada za regionalni razvoj in nacionalnih sredstev. Tako je te dni v vsej skrivnostnosti in z zgodbo novega rojstva na ogled v Vitrini meseca Pomorskega muzeja, ki jo je pripravila Karinjeva.
Zahtevno delo
Stekleni kozarec je bil razbit na več koščkov, in kot pravi Lemajič, so manjkale tri četrtine dna, ena petina srednjega dela, tri četrtine ustja in dve kaplji na srednjem delu, pri restavriranju pa je imel zahtevno delo tudi zato, ker ustje ter dve črepinji v srednjem delu niso imeli stika s preostalimi delčki. Največji izziv pri konserviranju in restavriranju je bilo zanj dopolnjevanje manjkajočih delov.
Brezbarvno steklo
»Izdelan je iz brezbarvnega stekla, verjetno s pihanjem v kalup, in pozneje dodelan, kaplje različnih velikosti pa so bile nataljene nanj,« pripoveduje Karinjeva in dodaja: »Taki kozarci so bili še zlasti priljubljeni v nemškem kulturnem prostoru in jih poznamo pod imenom Krautstrunk (zeljno steblo), v slovenski literaturi pa najdemo zanj izraz kocen. Kot tip berkemeier in končno römer so jih proizvajali še v 16. stoletju. Gotske kozarce tipa krautstrunk so, prilagojene okusu odjemalcev, izdelovali tudi v številnih beneških delavnicah.«
