Od Kočevja do Ljubljane samo 7 km dobre ceste

KOČEVJE, LJUBLJANA – »Včasih so šoferji dobili značke za prevoženih 500.000 ali milijon kilometrov in jaz sem si tisto za 500.000 kilometrov že zaslužila,« pravi Branka Mrak, ki se vsak dan odpelje iz majhne vasi pri Kočevju v službo v Ljubljano. Je ena od okoli 3000 ljudi, ki se s kočevsko-ribniškega območja vsak dan vozijo po cesti G2-106, ta si je že pred leti zaslužila ime cesta smrti. »Na tej cesti sem 28 let in v tem času sem videla kakšnih 20 velikih nesreč. To je preveč,« pravi sogovornica, ki je pred leti v enem tednu, ki mu pravi črni teden, videla štiri prometne nesreče – od dveh prevračanj na bok do prometne zaradi divjadi in nesreče z motoristom. »Takrat je le petek minil brez nesreče,« pravi voznica, ki vsako leto prevozi 30.000 kilometrov. Vozi po cesti, kjer srečaš vse: od kolesarjev, traktoristov, starih tet z motikami na kolesih in divjih živali. »Se je že zgodilo, da sem v eno smer srečala pet traktorjev s kosilnicami,« pravi Mrakova, ko opisuje raznolikost vožnje po cesti od Kočevja proti Ljubljani.

Zamašek:
 Škofljica in Lavrica

»Dogajalo se je, da sem potrebovala 40 minut, da sem prišla do Škofljice, potem pa še 50, da sem prišla od Škofljice do središča Ljubljane oziroma do službe. Pa takrat ni bilo na cesti nobene nesreče ali česa podobnega, samo promet je bil tako počasen,« razloži Mrakova. Zaradi različnih obvozov obvlada vse stranske ceste na vsej razdalji, tako da bi lahko pot od doma do službe prevozila tudi po njih. Če se ne bi – seveda – pot s tem še podaljšala …

V zadnjem letu je prometa nekoliko manj in je vožnja bolj tekoča. V skorajda treh desetletjih je bilo tudi nekaj sprememb na tej cesti. V zadnjem letu ali več je promet bolj tekoč zaradi rondoja na Škofljici pa tudi v primerih, ko policija podaljša interval v križišču na Lavrici. Niso pa bili vsi posegi premišljeni, je prepričana sogovornica, ko se dotakne največje naložbe na tej prometnici v zadnjem desetletju, ureditve tretjega pasu nad Pijavo Gorico: »Tak poseg je bil upravičen pred dvajsetimi leti, ne pa zdaj, ko ni več tovornjakov, ki ne bi zmogli takega klanca. Druge stvari na cesti so veliko bolj kritične, kot npr. obvoznica za Velike Lašče in podobno, kar bi morali nujno urediti.«

Stroka je enotna: cesta je v res poraznem stanju

Toda cesta, na katero je prometno vezanih več kot 50.000 prebivalcev občin od Osilnice prek Kočevja do Dobrepolja in Blok, je bila zadnjič obnovljena med letoma 1960 in 1970. Cesta, ki je del pojma 3. a razvojna os, je zaradi povezave s Hrvaško nacionalnega pomena, vendar je – tudi po mnenju stroke – v zelo slabem stanju. Meritve, ki so jih opravili po mednarodni metodologiji MSI, kažejo, da je 82-kilometrska cesta G2-106, ki pelje od Petrine do Kočevja in naprej do Škofljice, večinoma v slabem stanju. Natančneje: v 74,8 odstotka je celo v zelo slabem stanju, k temu pa je treba prišteti še 8,2 odstotka ceste, ki je v slabem. Le 9,1 odstotka ceste oziroma komajda 7,5 kilometra ceste je v zelo dobrem in dobrem stanju. Kar je daleč pod slovenskim povprečjem. V Sloveniji imamo v zelo dobrem stanju 13 odstotkov državnih cest, v dobrem pa je 14,1 odstotka teh cest.

To ugotavljajo tudi v nedavnem poročilu računskega sodišča, ki ima naslov Modernizacija cestne in železniške infrastrukture na 3. a razvojni osi, kjer so revizorji zapisali, »da je stanje državne ceste G2-106 veliko slabše od stanja vozišč državnih cest in da se tudi hitreje slabša«. Povedano drugače: če so za odpravo zelo slabega, slabega in mejnega stanja na tej cesti leta 2001 potrebovali 10,7 milijona evrov, bi leta 2011 za sanacijo oziroma za enak učinek potrebovali že 17,7 milijona evrov, kar je 65,4 odstotka sredstev več! Revizorji opozarjajo: »Zato bodo za izboljšanje stanja potrebni vedno večji in s tem dražji posegi za sanacijo cestišča.«

Izvedeni le
 manjši projekti

Kar je država – torej prometno ministrstvo in njena direkcija – naredila na cesti in železnici od Škofljice do Kočevja in naprej do Petrine v času od 2006. do 2015., je bilo občutno manj od pričakovanega. Revizorji opozarjajo, da je bilo v slabih desetih letih na tej prometnici končanih 18 projektov, med katerimi je bil največji tretji pas nad Pijavo Gorico, torej projekt, ki je bil vreden vsega 3,1 milijona. Izvedeni so bili le manjši projekti, kot so levi zavijalni pas na Griču in podobno. Neuresničenih je ostalo enako število projektov – 18 –, a so med njimi neskončne zgodbe, kot je obvoznica Škofljica, za katero je bilo do konca leta 2014 že porabljenih 1,3 milijona evrov. Le na papirju ostajajo obvoznice Velike Lašče, Ribnica, Kočevje in drugi posegi, s katerimi bi to cesto posodobili.

Podobno velja za železniško progo, kjer so leta 1972 ukinili potniški promet. Od leta 2008 jo obnavljajo, a so se dela ustavila v Ribnici. Tudi te posodobitve revizorji ne pohvalijo, saj država vse projekte, ki so povezani s prometnicami na 3. a razvojni osi, izvaja neučinkovito: »Modernizacija ceste in železniške proge potekata ločeno, strokovno neusklajeno.«

Toda posodobljena prometna infrastruktura bi ljudem na 3. a razvojni osi prinesla razvoj in kakovost življenja, opozarjajo revizorji, ki so napisali: »Z učinkovitejšo in varnejšo prometno povezavo z nacionalnim središčem in z obstoječim avtocestnim omrežjem … bi se izboljšali pogoji za gospodarski in demografski razvoj.« Ali, kot pravi Branka Mrak: »Tu ne potrebujemo cest zato, da bi se čim prej pripeljali na delo v Ljubljano. V Kočevju potrebujemo delovna mesta. A če hočemo to, potrebujemo razvoj, za to pa urejene prometnice.«