Slovenski škofje so leta 1983 znotraj Jugoslovanske škofovske konference ustanovili Slovensko pokrajinsko škofovsko konferenco, Sveti sedež pa jo je 1993. potrdil kot samostojno Slovensko škofovsko konferenco. Čeprav se je kaj malega zgodilo že prej (Anton Martin Slomšek, Friderik Irenej Baraga), je zanimanje, da bi imeli več domačih svetniških zgledov, naraslo šele z osamosvojitvijo slovenske države in Cerkve. Šestega aprila 2006 se je zgodila še celostna preureditev cerkvene uprave na Slovenskem. Tako je bila mariborska škofija povzdignjena v nadškofijo in sedež metropolita za novoustanovljeni škofiji v Celju in Murski Soboti, ljubljanska nadškofija pa je ostala sedež metropolita za koprsko in novoustanovljeno novomeško škofijo. Ni naključje, da je število predlogov za svetniške kandidate po letu 2006 doživelo pravi razcvet.
Kot navaja letno poročilo Katoliške cerkve v Sloveniji, poteka 14 postopkov za razglasitev blaženih oziroma svetnikov za skupno 68 kandidatov, medtem ko za nekatere pobude gradivo še zbirajo in postopki še ne tečejo. Nekaj pa je še kandidatov slovenskega rodu, za katere vodijo postopke druge krajevne cerkve ali redovi, kjer so zaslužni bratje delovali. Za blaženega je bil škof Slomšek razglašen v Mariboru 19. septembra 1999, slavje pa je s svojo prisotnostjo počastil papež Janez Pavel II.
Največ blaženih prihaja iz Škofije Novo mesto. Alojzij Grozde (27. 5. 1923–1. 1. 1943), laik, mučenec, je bil za blaženega razglašen junija 2010 v Celju. Dve od petih drinskih mučenk, Marija Krizina Bojanc (23. 1. 1885–15. 12. 1941) in Marija Antonija Fabjan (23. 1. 1907–15. 12. 1941) iz samostana na Palah v BiH, sta bili Slovenki. S preostalimi redovniškimi sestrami sta bili za blaženi razglašeni 24. septembra 2011 v Sarajevu.
Denarna stran beatifikacije Emiliano Fittipaldi v knjigi Pohlep, zelo odmevni zaradi objave dokumentov, »ki razkrivajo bogastvo, škandale in skrivnosti Frančiškove cerkve«, v poglavju Lovci na čudeže govori o tem, kako beatifikacijski postopki lahko postanejo zaslužkarska zlata jama povsem posvetnih posameznikov. Tako omenja priljubljenega vatikanskega postulatorja, odvetnika Andrea Ambrosija, češ da pri zaračunavanju svojih beatifikacijskih storitev pozna kot »omejitev le nebo«. Še posebno drage račune je odvetnik pisal za izbrane ameriške kandidate, tudi za Friderika Barago. V tem primeru, navaja Fittipaldi, so Ambrosijevi odvetniški »stroški poskočili na 95.000 evrov, vse je plačala lokalna cerkev iz darov in lastnih sredstev«. |
Laiška le Cvetana
V ljubljanski nadškofiji potekata beatifikacijska postopka za duhovnika, teologa, spovednika in prevajalca Antona Strleta (21. 1. 1915–20. 10. 2003), postulator je pater dr. Andrej Pirš, ter za nadškofa Antona Vovka (19. 5. 1900–6. 7. 1963), postulator je dr. Blaž Jezeršek. Oktobra 2007 se je končal škofijski postopek, maja 2008 so gradivo predali Kongregaciji za zadeve svetnikov.
Svetniška kandidata Škofije Murska Sobota sta prav tako duhovnika. Za mučenca Danijela Halasa (24. 6. 1908–16. 3. 1945) je postulatorka Andreja Červek. Halasovo dokumentacijo so po končanem škofijskem postopku leta 2014 posredovali Kongregaciji za zadeve svetnikov. Za Alojzija Kozarja (11. 11. 1910–29. 4. 1999) je predlani dovolila nadaljevanje postopka, obenem pa sporočila, da se ga že lahko imenuje božji služabnik.
V Nadškofiji Maribor poteka postopek za svetništvo učiteljice glasbe in mistikinje Cvetane Priol (16. 2. 1922–11. 8. 1973), postulator je pater dr. Vinko Škafar. Mimogrede omenimo kar pomenljivo dejstvo, da je Cvetana edina med vsemi svetniškimi kandidati in kandidatkami, ki ni nosila duhovniške oziroma redovniške obleke. V mariborski nadškofiji prav tako nadaljujejo postopek za blaženega Slomška, da bi dosegel še vrhnjo stopnjo svetnika.
Redovne skupnosti kandidirajo za svetniško čast svoje pokojne člane: skopskega škofa Janeza Frančiška Gnidovca (29. 9. 1873–3. 2. 1939), ki se ga že sme imenovati božji služabnik, vicepostulator je Janez Cerar; patra frančiškana Vendelina Vošnjaka (13. 9. 1861–18. 3. 1933), doma s Konovega pri Velenju, deloval je na Hrvaškem; duhovnika in misijonarja Andreja Majcna (30. 9. 1904–30. 9. 1999), vicepostulator je Anton Ciglar.
Postopek za Plečnika neznanka Za svetniški postopek je predlagan tudi arhitekt Jože Plečnik, o tem, kako daleč je priprava gradiva, javnost ni seznanjena. Poleg Cvetane Priol bi bil Plečnik, seveda če bodo zanj odprli postopek, edini blaženi od laičnih vernikov. |
Naši po svetu
Poleg že omenjenega Vošnjaka potekajo postopki za še nekatere Slovence v cerkvah zunaj Slovenije. V tržaški škofiji postopek za duhovnika, filozofa, teologa in poliglota Jakoba Ukmarja (13. 7. 1878–2. 11. 1971), ki mu že pripada čast Božjega služabnika. Gradivo zanj je škofija julija 2009 predala Kongregaciji za zadeve svetnikov.
Za Božjega služabnika Friderika Ireneja Barago (28. 6. 1797–19. 1 1868) vodi postopek Škofija Marquette v Michiganu, pri čemer ji je za oporo z vsem, kar bi potrebovali iz Slovenije, trebanjski župnik Miloš Košir. Ameriško Baragovo združenje navaja, da se je vatikanska medicinska komisija za proučitev morebitnega čudeža, ki se je zgodil na priprošnjo Baragi in ga ni mogoče medicinsko pojasniti, sestala 5. marca 2015. Vendar se ni zmogla z jasno večino izreči ne za ne proti. Postopek se nadaljuje, Barago pa priporočajo vernikom v molitev.
Hrvaška Škofija Krk vodi beatifikacijski postopek za škofa, teologa in pesnika Antona Mahniča (14. 9. 1850–14. 12. 1920), rojenega v Kobdilju v župniji Štanjel na Krasu. O njem so zapisali: »Na Krku se je pokazal kot odličen branilec hrvaškega naroda na otoku proti italijanski okupaciji in bil zato preganjan. Umrl je leta 1920 v Zagrebu.« Postopek za Mahničevo beatifikacijo so začeli ob 93. obletnici njegove smrti.
»Moji starši so bili Slovenci. Oče je rojen v Trnovem (Ilirska Bistrica), mama pa v Radečah pri Zidanem Mostu. Jaz in vsi moji bratje smo rojeni v Zagrebu. Torej sem po izvoru Slovenec in ponosen sem na to,« je v nekem pismu 7. avgusta 1983 zapisal pater Aleksa Benigar (28. 1. 1893–1. 11. 1988). Postopek so za svojega sobrata, ki je misijonaril na Kitajskem, predaval v Rimu, kjer so ga za svojega spovednika izbrali številni kardinali, začeli hrvaški frančiškani.
Mučence 20. stoletja iz več slovenskih škofij v beatifikacijskem postopku obravnavajo skupinsko, postulator je pater kapucin dr. Metod Benedik. Približno 50 kandidatov – ubitih in umorjenih duhovnikov, redovnikov, bogoslovcev in vernih laikov – je predstavljenih v knjigi Palme mučeništva avtorjev Antona Pusta, Zdravka Revna in Božidarja Slapšaka.
Domači, a s pridržkom
Pri nekaterih svetnikih in blaženih pa ni popolnoma jasno, kako je z njihovimi kandidacijskimi postopki. Tako naj bi po nekaterih virih potekal postopek tudi za svetništvo misijonarja in raziskovalca Ignacija Knobleharja (6. 7. 1819–13. 4. 1858), rojenega v Škocjanu na Dolenjskem, vendar ga novomeška škofija ne omenja niti nismo pridobili podatka, kdo bi lahko zanj vodil postopek. Vprašanje je tudi, kje so njegovi posmrtni ostanki, saj je umrl v Neaplju.
Nejasno je tudi, kako, če sploh, poteka postopek za mistikinjo Magdaleno Gornik. Pred leti je bila navedena kot kandidatka ljubljanske nadškofije, na najnovejšem seznamu je pa ni.
Pri svetnikih in blaženih, ki so na ozemlju Karantanije in današnje Slovenije delovali v antiki in srednjem veku, se nekako obotavljamo, ali bi jih prišteli med svoje ali pa bi se jim kar odrekli. Svetniki iz antične dobe, ki so živeli v naših krajih, so bili Viktorin Ptujski, Maksim Emonski in Maksimilijan Celjski, iz srednjega veka pa karantanska kneginja Ema Krška in Modest, škof pri Gospe Sveti, pa blaženi Monald Koprski, blaženi diakon Elija iz Koštabone, puščavnik in mučenec Socerb, prvi koprski škof Nazarij iz Boršta in najbrž še kdo.
Čeprav sta delovala na dvoru kneza Koclja v Spodnji Panoniji in sta potovala k papežu v Rim čez današnje slovensko ozemlje – v ljudskem izročilu je celo ohranjeno, kje sta se ustavljala in maševala –, veljata Ciril in Metod kot nekako prevelika za slovenska, zato pa nedvomno za slovanska apostola, kot takšna sta tudi sozavetnika Evrope.