Od brezposelnega terjali 100 tisočakov

GRIŽE PRI ŽALCU – »Saj poznate tisti rek: če bi bil vedež, ne bi bil revež.« S tem pregovorom začne pogovor Hinko Jeseničnik, ki pravi, da bi bil, če bi pred skoraj 20 leti slutil, kaj se bo tistega 9. septembra leta 1997 dogajalo v službi, zagotovo previdnejši in bi trikrat premislil, preden bi sedel za krmilo viličarja v zabukoviškem podjetju Minerva, to je pred štirimi leti končalo v stečaju. 
Tistega usodnega dne se je Hinko kot običajno lotil nakladanja cevi z viličarjem na tovorno vozilo, pomagal mu je sodelavec Milan Dolar. Nesreča se je zgodila pri spuščanju palete, na kateri je stal Dolar. Ko je bila še na višini enega metra nad tlemi, je zapeljal nekaj metrov vzvratno, nato pa naredil zavoj in sočasno spustil paleto. V tistem trenutku pa je sodelavec izgubil ravnotežje. Med opotekanjem se je prijel za prečni nosilec drsnega ogrodja vilic, ta se je križal s tistim, za katerega se je prijel Dolar, in ukleščilo mu je prste desne roke. 
Takoj so ga odpeljali v žalski zdravstveni dom, od tam pa v celjsko bolnišnico, kjer so mu morali pozneje skoraj v celoti amputirati sredinec na desni roki, delno pa je bil poškodovan še en prst. Zaradi poškodbe pri delu je pozneje od zavarovalnice Triglav prejel več kot 100.000 evrov odškodnine. Posledice pa je čutil tudi Jeseničnik, saj ga je tožilstvo ovadilo zaradi malomarnega dela, ki je imelo za posledico hudo telesno poškodbo. Žalsko okrajno sodišče je Jeseničnika tudi pogojno obsodilo. 
Od odgovornosti nikoli ni bežal, a dejstvo je, pravi danes, da v podjetju takrat ni bilo ustrezno poskrbljeno za varnost pri delu in bi moral zato morda odgovarjati še kdo. V letih, ko je bila Minerva eno bolje stoječih podjetij v žalski občini, je bilo namreč ljudi za delo v skladišču vedno manj. »Na dan nezgode sva bila samo dva in že zgodaj zjutraj sva začela nakladati cevi na tovornjak, kar je bilo zahtevno in nevarno delo. Ko je bilo že skoraj končano, pa se je zgodilo,« pove Jeseničnik. A tudi po nesreči odgovorni v podjetju še vedno niso ukrepali, da bi povečali varnost. »Še žena me je doma enkrat okarala, češ, ali sem nor, da še vedno delam enako kot pred nesrečo. A kaj ko sem moral biti tiho, saj sami veste, kako je, če ugovarjaš predpostavljenim. Ko je žena izgubila službo, oba otroka pa sta bila šoloobvezna, sem bil tako nekaj časa edini, ki sem domov prinašal plačo. In tako si tiho in delaš naprej,« pripoveduje Jeseničnik, ki pa je direktorju vseeno potožil, da tako, kot je, ne more biti. 
»Pa me je zavrnil, češ, da samo jamram. Dve leti po nesreči, ko je proti meni že tekel kazenski postopek, sva s sodelavcem Dominikom Petretom pismo naslovila na tedanjega direktorja komerciale in ga prosila, da poskrbijo za varno nakladanje in razkladanje tovornih vozil v skladišču gotovih izdelkov,« pravi Jeseničnik, ki bo ta mesec tudi uradno odšel v pokoj. 
Vse od stečaja pred štirimi leti je bil namreč prijavljen na zavodu za zaposlovanje in prejemal nadomestilo za brezposelnost. Slabih 400 evrov. Pokojnina pa bo morda kakšnih deset evrov višja. V pismu sta opozorila odgovorne, da pri nalaganju daljših cevi z viličarjem na tovornjak ogrožata tudi lastno življenje. »Prosila sva, da nabavijo lestev ali kovinsko kletko, ki bi omogočala varen sestop s tovornega vozila na viličarja,« pravi Jeseničnik, ki pismo še vedno hrani. A v Minervi so za vse to ostali gluhi.

V rokah vrhovnih sodnikov

Pri Jeseničnikovih nič več ni bilo tako kot pred nesrečo. Vseh 19 let ta dogodek visi nad njimi kot demoklejev meč. Tudi zato, ker so vabila na sodišče in druga sodna pošta vselej prihajali v nabiralnik decembra, tako da so imeli uničene praznične dni. 
Največji šok je bil, ko je poštar prinesel tožbo, v kateri je bilo črno na belem zapisano, da zavarovalnica, ki je njegovemu poškodovanemu sodelavcu izplačala zajetno odškodnino, to terja nazaj. Šlo je za vrtoglavih 114.000 evrov z obrestmi vred.

»Priznam, da so se mi zamajala tla pod nogami. Toliko denarja nimam in ga nikoli nisem imel,« pripoveduje s solzami v očeh. 
Ni mu preostalo drugega, kot da je najel žalsko odvetnico Jasmino Gričnik, ki ga zdaj zastopa. A to, kar se povprečnemu človeku zdi bizarno in skoraj neverjetno, je v pravu normalno. Zavarovalnica ima namreč pravico, da izterja škodo, ki jo je poravnala oškodovancu, od tistega, ki je to škodo povzročil. Četudi je podjetje takrat imelo zavarovano odgovornost! Zato je odškodninski zahtevek romal k Jeseničniku, ki je bil zaradi povzročitve nezgode zaradi malomarnosti obsojen. Jasmini Gričnik je s pritožbo na višje sodišče že uspelo odškodninski zahtevek drastično znižati. Z več kot 114.000 na vsega dobrih 13 tisočakov z obrestmi vred, a tudi to je za Jeseničnika preveč. 
Kot nam je povedala Gričnikova, je v tem primeru problem predvsem v zastaralnih rokih in vprašanje, ki se postavlja je, ali ni terjatev zavarovalnice morda že zastarala. Zastaralni roki pa so zelo različni in odvisni od zagrožene kazni. »Zadevo sem poslala v presojo vrhovnemu sodišču in zdaj čakam, ali mi bodo dopustili revizijo glede določenih pravnih vprašanj. Če mi jo bodo, obstaja verjetnost, da mi bo z njo uspelo. Če bodo odločili drugače, pa pomeni, da so ocenili, da so bile dosedanje odločitve sodišča pravilne, in v tem primeru bo stranka znesek odškodnine, se pravi dobrih 13 tisoč evrov z obrestmi vred, morala plačati,« je pojasnila Gričnikova.