Ste tudi vi opazili, da »odkar so se temperature spustile pod ničlo«, ni več na spregled ne dozdajšnjega predsednika Danila Türka ne novega Boruta Pahorja. Kot da sta se udrla v zemljo.
Ne, sploh ni res, da ju država in državljani v tem hipu ne potrebujemo. Bilo bi v redu in prav, da bi se oglasila. Razlogov je več. Vse več. Seveda se spomnim, da je Türk pred drugim krogom volitev sejal veter z izjavo, da so protesti primeren način boja proti krizi in državotvorno dejanje. A to še ne pomeni, da lahko oba s Pahorjem molčita, medtem ko državljani gledamo in beremo, kako je delavcem Gorenja z improviziranim »kmečkim« puntom – tisto namreč ni bila stavka – uspelo doseči, da je uprava po hitrem postopku našla denar za višjo božičnico in jim hkrati še obljubila, da bodo kljub selitvi dela proizvodnje v Srbijo vsi lahko obdržali delovna mesta.
Kako pa je delavcem Gorenja uspelo to doseči? Najpomembneje je očitno bilo, da so grozeče kričali: »Lopov si! Gotof si! To ni tvoje podjetje. Je naše, naaaaše!« Proutopični anarhizem. Direktor Franjo Bobinac se je, ker ni mogel prenesti, da kričijo nanj, odločil, da bo popustil in jim bo izpolnil vse zahteve. Točno: naj stane, kolikor stane.
Potem državljani gledamo in beremo, kako so državni svetniki s preglasovanjem (četudi resda brez kričanja) kot nekakšne otomanske kadije razsodili, da je koprski župan Boris Popovič še lahko eden izmed njih, dozdajšnji mariborski Franc Kangler pa ne.
Mar ni ob vsem tem že skoraj samoumevno, da se vprašamo, kaj o takih in podobnih dogodkih menita dozdajšnji in novi predsednik? Si zgolj pragmatično zatiskata oči ali sedita na ušesih?
Si lahko predstavljate, da bi poslanci komaj rojene vladne koalicije po parlamentarnih volitvah – še sploh če bi boljševistično zasedali več kot dve tretjini sedežev v dvorani državnega zbora – s preglasovanjem in med kričanjem zavrnili potrditev poslanskih mandatov manjšini izvoljenih predstavnikov ljudstva, ki nove koalicije ne bi hoteli podpreti? Do zdaj se to še ni zgodilo. Do zdaj res ne. Naslednje volitve pa bodo morda že priložnost za še eno povsem slovensko zgodbo navadne norosti oziroma proutopičnega anarhizma.