V prazničnem decembru televizije nonstop predvajajo pocukrane božične filme, večino jih ponavljajo iz leta v leto, vsakič pa še kakšnega novega dodajo, praviloma nič manj družinsko ali ljubezensko-romantično patetičnega. Saj ne rečem, da božič ni lep družinski praznik, tudi jaz se ga veselim, ampak tako banalizirati ga pa ni treba!
Če bi jaz posnel film, bi izgledal takole: oče srednjih let domov privleče smrečico. Pripravi jo na vrtu, da ne bi smetil v dnevni sobi; najprej v keramično korito nasuje zemljo, vstavi drevesce, ga obloži s kamni, da stoji naravnost, in do konca zasuje s peskom. Potem ga s skrajnimi napori odnese v dnevno sobo in ugotovi, da je prekleta smreka previsoka. Oziroma strop prenizek. Pošlje vse v tri krasne in, ker noče odrezati vrha smrečici, to sklonjen odvleče nazaj na vrt, pri čemer upa, da ga ne bo zgrabila hernija. Zunaj odžaga debelce in še nekaj spodnjih vej, na žalost so te najbolj košate, ga spet vsadi v korito – zemlja, smrečica, kamni, pesek – in postavi v dnevno sobo. Sprevidi, da je drevesce čisto preveč skrajšal in spremenil v eno majhno ocufano revše. Shit happens, si resignirano reče in gre zavijat darila.
Teh je pet, pri zadnjem mu zmanjka papirja. Pravzaprav mu ostaneta dva kosa različno vzorčastega, če bi ju zlepil skupaj, bi ravno zavil darilo. Loti se posla, ampak selotejp se mu kar naprej lepi nazaj na rolico, z eno roko išče njegov konec, z drugo na škatli drži papir, ki se je začel že trgati. Pri selotejpu si pomaga z zobmi, a zaman, dokler se, s polnimi usti lepljivih končičev, ne spomni, da ima v škatli z orodjem izolirni trak, za povrh tak božično rdeč. Evo, zdaj končno gre! Darilo je videti bogpomagaj, v dveh različnih, pomečkanih in natrganih papirjih, zaflajštrano kot bolnik v zadnjih vzdihljajih, vendar – zavito!
Oče je zmatran, a zadovoljen. Svoja darila razloži zraven preostalih, ki jih je pripravila že žena, njena so seveda lično zavita, opremljena z rdečimi mašnjicami in listki, na katera je s svojo lično pisavo izpisala imena obdarjencev. Aja, na to je pa on pozabil: na svoja darila z alkoholnim flomastrom pri najboljših močeh čim lepše še sam doda naslovnike. In je končno res konec.
Tak bi bil moj božični film. S podnaslovom: po resnični zgodbi.
