Očka, ti ne boš več moje mamice tepel!

TRBOVLJE – Prišel je dan, ko je 34-letna Ana Marija Živković iz Trbovelj sklenila, da tako kot doslej noče več živeti. Kako je nevzdržno, je premišljala velikokrat in veliko let. Da bi potegnila črto pod preteklost in zastavila na novo, dolgo ni zmogla. Kdaj pa kdaj je pomislila na samomor, a ga brž odmislila: »Moč življenja mi je dajal sin. Zavedala sem se, da je vredno poskrbeti zanj in storiti korak naprej, ven iz vsakodnevnega pekla.«

Že sama misel na to, da se bo morala, če hoče na pot odrešitve, posloviti od stanovanja (občinsko neprofitno), službe (dvanajst let pomočnica v kuhinji doma upokojencev) in mesta, ki ji je postalo že domače, jo je mrazila: »Sram me je bilo, da bi si jaz, ki sem vedno sama poskrbela zase, po sedemnajstih letih in pol delovne dobe dovolila, da bom odvisna od pomoči drugih.«

Korak odločitve

Enajstega marca je šla na center za socialno delo prosit, naj ji pomagajo: »In res so mi, takoj. Policisti so me spremljali, ko sem šla po stvari v stanovanje. Izselili so partnerja in zaklenili stanovanje, naju s sinom pa še pospremili iz mesta. Še isti dan so naju v drugem kraju sprejeli v varni hiši, kjer sva ostala približno štiri mesece.«

Sin je šolsko leto dokončal med novimi sošolci z novimi učitelji: »Na moje veliko zadovoljstvo z odličnim uspehom.«

Misli se Ani Mariji sočutno pomudijo ob mnogih travmatiziranih otrocih iz varne hiše, ki jim učenje povečini ne gre tako dobro kot njenemu. Marsikdaj poslušamo, da državne institucije, ko gre za ženske in matere v primežu nasilja, sicer ukrepajo, a jalovo. Anamarijina izkušnja pa je, da so zanjo storile vse najbolje, za kar jim je globoko hvaležna: »Še posebno bi se rada zahvalila društvu SOS, socialnim delavkam in psihologom, ki so mi pomagali urediti vse, kar je povezano s CSD, sinovim prešolanjem, zavodom za zaposlovanje, odvetnikom, zdravniško pomočjo... V varnih hišah so krasne svetovalke, v omenjenem društvu pa zbrana ekipa zelo usposobljenih ljudi, ki so mi pomagali urediti vse, česar sama resnično ne bi zmogla.«

Največ pomoči je potrebovala in prejela na začetku, ko je ranjena duša najbolj nemočna: »Po prihodu v varno hišo sem bila poldrugi mesec psihično tako sesuta, da sem skoraj samo ležala. Tako izmozgana, da se tistega obdobja sploh ne spomnim. Zato sem društvu SOS in njegovi brezplačni telefonski številki 080 11 55 neizmerno hvaležna.«

Po osemletki v službo

Ana Marija je iz Prokuplja, srbskega mesta na meji s Kosovom, prišla s starši v Slovenijo, ko je imela pet let. Po končani osnovni šoli v Šempetru pri Gorici ji sorazmerno revni starši niso mogli omogočiti nadaljnjega šolanja. Šla je delat, služit za preživetje.

Kmalu jo je mladostna zaljubljenost iz Goriške preselila v Zasavje. Žal je lesk ljubezni zbledel, kmalu je prišel nov fant: »Bil je na travi, a me je kar prepričal, da je to v našem času normalno. Neposrednih težav zaradi njegovega kajenja sprva nisem občutila, prišle so sčasoma, ko je prešel tudi na trda mamila. Zanje je dajal zadnji denar, in ker ga ni imel, je začel odnašati in prodajati še moje stvari.« Partner brez zaposlitve je prejemal socialno podporo, k njej pa je prihajal in odhajal, kakor je naneslo: »Saj sva se pogovarjala, da bi si uredila normalno življenje. Obljubil je vse, a se dogovorjenega ni držal.«

Po dobrem letu je zanosila: »Med nosečnostjo mi je zlomil roko. Hotel je nekam ven, ker sem nasprotovala, je brcnil proti meni in me zadel v levo roko, da je počila kost podlahtnica. Takega izbruha jeze nisem pričakovala, sicer mu seveda ne bi nasprotovala. On je vseeno odšel, kot se je namenil, mene pa pustil v bolečinah. Prevoz v celjsko bolnišnico sem morala sama poiskati.«

Za partnerjevo ravnanje ni opravičila, pa vendar: »Že sam prihaja iz družine, v kateri je bilo nasilje. Prešlo je nanj, drugačnega življenja ne pozna.« Zlomljeno roko so ji operirali kar trikrat: »Tretji poseg so morali preložiti zaradi moje že visoke nosečnosti. Kost z noge so mi presadili na podlaktnico, tisto šele boli. Roka je ostala deformirana.«

V porodnišnici je ni obiskal: »Pomembnejša mu je bila družba, v kateri je bil vse dni od jutra do mraka.«

Sinkovo rojstvo očeta ni spremenilo, se mu je pa ona vse manj upirala: »Vedela sem, da bi bila tepena, bolečini sem se seveda želela izogniti. Sem pa vse težje ostala tiho, še posebno ko je za 30 evrov prodal (sinov) 400 evrov vredni play station, TV-plazmo, mobilnike ... Ven je začel odnašati celo hrano iz hladilnika. Zaradi njegovega zmerjanja, poniževanja, zaničevanja sem doživljala nepopisen strah, da se mi je drob tresel od silne napetosti, ko sem se krotila, medtem ko se mu je vse v meni hotelo upreti. A čeprav sem bila tiho, je vpil, me kloftal.«

Zgolj lepe izkušnje s pomočjo

Partner je zašel na kriva pota: »Nekaj mesecev je prebil v zaporu.«

Trpljenje Ane Marije se je stopnjevalo, ko mu je kot posledica uživanja trdih drog začela pešati spolna moč: »Bolj ko je bil sam neaktiven, bolj bolestno me je obtoževal, da imam drugega. Njegovo neutemeljeno ljubosumje je postajalo nevarno že za mojo okolico, ko je začel nadzirati moje sodelavce. Bala sem se za njihovo varnost.«

Sicer nikoli ni tepel otroka, a je bil ta zraven pri vseh prepirih in tepežih, tudi ko je oče mami grozil z nožem v roki. Neznosno je postajalo, ko se je sinko sčasoma začel postavljati za materino stran in očetu dejal: »Ti ne boš več moje mamice tepel!«

Ob sinu je sprevidela in se odločila, da tako ne gre več. In Ana Marija je s sinom odšla.

Ob pomoči ustanov začenjata novo, mirno in urejeno življenje: »Z našim sistemom imam super izkušnjo. Nobene žrtve nočem igrati. Vedno sem znala poskrbeti zase – še vedno znam. Znam delati, znam se pogovarjati. Glavo gor, sem ponosna, da sem zmogla, in grem naprej.«

Poiskala je podnajemniško stanovanje: »S 370 evri moje socialne podpore in 114 evri otroškega dodatka morava preživeti, seveda poskrbeti tudi za šolo. Iščem stalno zaposlitev, najlažje se vidim v gostinski strežbi ali kuhinji. Prejela sem tudi priporočilo direktorice, kjer sem bila zaposlena in ki me dobro pozna.«

Ob delu se želi Ana Marija še izobraževati in zaupa, da bo vse še dobro: »Sem pozitivka, brez tega ni nič.«