HRASTJE PRI CERKLJAH – Zgodovina nas uči, da so vladarji in njihove podaljšane roke oblasti vedno znali od ljudi dobiti, kar je bilo pač treba v danem trenutku: denar, odrekanje, življenja ali nepremičnine. V nekaterih režimih so ljudi, ki so nasprotovali volji oblasti, razlastninili ali celo zasužnjili ter poskrbeli za svarilo drugim. Prebivalci naselij okoli Cerkelj ob Krki (kjer je širitve potrebno vojaško letališče) imajo srečo, da ne živijo v takšnih časih, toda pretirane sreče vendarle nimajo.
Naša vrla Slovenska vojska ima namreč vojaško letališče, glede katerega smo vajeni poslušati anekdote o vranah, ki napadajo vojake, ali diverzantskih miškah, ki onesposobijo letala. V okolici letališča pa živijo družine, rodovi, ki so tam že dolgo let, nekatera stoletij. Kmetje niso bili znani po pretiranem bogastvu, otrokom pogosto niso imeli dati drugega kot zemljo, in ta se je z generacijami razdrobila med nove rodove. In kmetje tod okoli pravijo, da ne potrebujejo okupatorske vojske, saj imajo že slovensko.
Prej je bila tod zloglasna Jugoslovanska ljudska armada (JLA), od katere so naši vojaki podedovali letališče ter okoliške poti in zemljišča, ki jih je prebivalstvu iztrgala nekdanja armija. Ta, nova, slovenska, nadaljuje to usmeritev. Že nekaj let namreč trajajo intenzivna in nič kaj preprosta pogajanja med ljudmi in državo, med lastniki zemljišč, ki jih potrebuje vojska, da bo dosegla standarde Nata. Najprej je šlo za 50 ljudi, a nekateri so prodali takoj, drugi s časom, po navedbi Aleša Sile z obrambnega ministrstva bi se morali dogovoriti še s poldrugim ducatom lastnikov. Težka bo.
Prodano za škatlico šibic
Eden tistih, ki ne privoljuje v pogoje države, je Milan Baznik s Hrastja pri Cerkljah. Ima poldrugi ducat bikov in zemljišča, ki se držijo kmetije in hlevov. Ko se po govejem gnoju sprehodimo kilometer daleč po njegovi zemlji, nam razlaga družinsko usodo: »Očeta so denacionalizirali, dobil je za škatlico šibic po kvadratnem metru zemlje. Mene čaka ista usoda za to zemljo, hočejo pa še tri parcele gozda.« Zemljišče so vzeli tudi stricu v Savinjski dolini, a Milan pravi, da je sorodnik iz okolice Celja za kvadratni meter iztržil okoli 80 evrov: »Nam so sprva ponujali en evro, zdaj pa okoli tri.«
Poleg dejstva, da bodo prebivalstvu nepovratno vzeli tradicionalno kakovost bivanja v skladu z naravo in okoljem, je za bodoče razlaščence še bolj moteče, kako hočejo to narediti: »Na začetku zmeraj grozijo z razlastitvijo. Mi potrebujemo to zemljo za preživetje.« Živino zdaj spusti z dvorišča, potem pa jo bo moral Milan gnati skozi vas, po prometni cesti. »Večjo škodo imam zaradi posledic, kot dobim denarja, zato se ne strinjam z njihovimi načrti,« pravi Baznik, kleni možakar z odločno voljo.
Dve hiši naprej njegovo zgodbo podkrepi Jože Horžen: »Kako se boš strinjal z njimi, madona? Vzamejo mi 300 hektarov, presekajo, in za to ponujajo 16.000 evrov. Toliko bo samo škode!« Horžen je imel dovolj groženj z razlastitvijo, omislil si je advokata: »Ta mi je povedal, da ne bo šlo tako hitro, kot si želijo, predvsem pa ne za tako majhen denar,« pravi moški, ki opozarja, da zaradi razlastitve niso vsi enako prizadeti, ter potarna: »Tukaj življenja ni več. Taka vas gre lahko samo še v propad, ne pa v širitev.«
Čez hiše
namesto čez gozd
Jugovojska je vas odsekala na eni strani, na drugi jo bo slovenska. V naslednji vasi Zasap, neposredno nasproti letališča, živita Ivan Srpčič ter njegov sin Ivan ml. »Nihče noče razumeti in ne razmišljajo pametno,« pravi očak. Ivan Srpčič ml. je bil predsednik pogajalskega odbora: »Želja ni, da prodamo, a moramo prodati. Toda nam naj dajo neko tretjo možnost, ne le, naj prodamo za neko nizko ceno ali pa razlastitev. To sta za nas slabi izbiri.« To, tretjo možnost, so sicer imeli, a so jo večkrat zavrnili, saj nova zemljišča po njihovi presoji niso primerna za kmetovanje. Njegov oče se spominja, kako so včasih kmetje na letališče vozili pridelke, ki so jih tam odkupovali. »Zdaj pa imamo hrup helikopterjev in letal, prišel bo nov promet, težave bodo z dostopi do zemlje,« našteva in se vprašuje, kaj jim je tega treba.
Stojimo na dvorišču Srpčičevih in pogovor ovirata brnenje in trušč helikopterjev, ki jih je najavil prelet letala. »Morali bi iti čez gozd, pa gredo čez hiše,« je že prej povedal Baznik, »potem pa nam rečejo, naj jim povemo številko helikopterja, ki je kršil dogovor.« Helikopterji na nebu so veliki kot škatlica za vžigalice, da bi videli njegovo številko, bi potrebovali teleskop. Medtem ko jeklene ptice nemoteno frčijo nad nami, se izrisuje logika, stara, kolikor je star človeški rod: močnejši vzame šibkejšemu. No, v demokraciji mu celo da nekaj v zameno. Ti ljudje se zavedajo, da bodo morali popustiti, a njihova pokončna in kljubovalna človeška drža, da ne bi izgubili (za marsikoga družinske) lastnine, je lahko v vzpodbudo marsikomu, ki misli, da človeškega dostojanstva ni več. In potem ne more več presenetiti stavek slovenskega kmeta: »Smo za demilitarizacijo države.«
Vojska potrebuje letališče!
Jože Lacko z obrambnega ministrstva in vodja projektne skupine na cerkljanskem letališču pravi: »V letu in pol smo uskladili vsa izhodišča, po katerih smo ovrednotili parcele. Dobili so tudi druge prejemke, tako da je cena na kvadratni meter od pet- do sedemkrat večja od tržnih cen.« Ministrstvo je zadovoljno s projektom, za upornike pa Lacko pravi: »Ljudje imajo občutek, da so dobili premalo. Niso mogli potrditi vseh navedkov iz zahtevkov z dokumentacijo in vprašanje je, ali niso želeli samo boljšega pogajalskega izhodišča. Normalno in razumljivo pa je, da so čustveno navezani.«
