Oče sestavljal letalo, Ivan dializne aparate

Pastirčka, dimnikarja, izumitelja, dobrotnika, gostilničarja, pisatelja in končno politika Ivana Krambergerja se je prijelo ime dobri človek iz Negove. Pravzaprav je bil svojevrsten fenomen. Od rojstva je v revščini previharil mnogo viharjev, z izumiteljsko žilico in dobrotništvom je sčasoma sedel v srca mnogo ljudi. Ko se je odločil za vstop v politiko, je na eni strani sprožil posmeh in pomilovanje, toda presenetljiv rezultat na predsedniških volitvah leta 1990, ko je zbral kar 18,5 odstotka glasov in zasedel tretje mesto – za Milanom Kučanom in dr. Jožetom Pučnikom –, je pokazal, da se na njegova predvolilna zborovanja množice ljudi niso prišle le zabavat. Ko se je vključil tudi v kampanjo leta 1992, je bil deležen že manj posmeha, nekateri so se celo ustrašili morebitnega uspeha na volitvah. Toda usodne nedelje, 7. junija 1992, je na predvolilnem zborovanju v Jurovskem Dolu pri Lenartu smrtonosna krogla domnevno besnega vaščana končala življenjsko pot samoukega izumitelja, dobrotnika in politika Ivana Krambergerja. Nanj naj bi streljal močno vinjen domačin Peter Rotar, ugibanja in namige o političnem atentatu so odločno zavrnili. A tudi 25 let po umora so mnogi prepričani, da nikoli ni bil zadovoljivo pojasnjen.

Družina Kramberger

Živeli so v vasi Ženjak pri Benediktu v Slovenskih goricah, v viničarski hiši gospodarja Strmška. Materi Jožefi (umrla je leta 1991) in očetu Francu (umrl 1975) se je rodilo enajst otrok. Dva, fantek in deklica, sta umrla že kot otroka. Danes je živih še pet, tri sestre in dva brata. O njihovem življenju smo se pogovarjali z Ivanovim mlajšim bratom Ludvikom, ki bo letos praznoval osemdeset let.

»Ivan se je rodil 4. maja 1936, naslednje leto sem pa jaz prijokal na svet. To, da sva bila skoraj enakih let, naju je z Ivanom tesneje povezovalo vse življenje,« pravi Ludvik Kramberger. »Kot zanimivost naj povem, da so bile v tistem času viničarske hiše krite s slamo, le naša, ne vem točno zakaj, je bila krita s pravimi strešniki, kar je bilo precej nenavadno. Leto po mojem rojstvu, 1938., je oče kupil posest v zaselku Negovski Vrh in preselili smo se v staro podrtijo. Naj dodam, da je denar za nakup prislužila mati z osemletnim viničarskim delom pri gospodarju. Nato je oče, ki je bil po poklicu sicer odličen kolar, delal pa je vse drugo, s svojimi rokami zgradil novo hišo – in to sam od opeke do strehe, vse ročno. Oče, kot rečeno, se je za kolarja izučil v Mariboru, a raje je s slamo pokrival strehe, pletel koše, bil je tudi spreten mizar, celo ure je popravljal, poleg tega pa je bil okoli leta 1935 tudi prvi vaški fotograf v teh krajih. Slikal je in sam razvijal fotografije na steklenih ploščah. Včasih je rekel: 'Zakaj bi sekal trde grče, raje pokrivam hiše s slamo.' Vse je pretuhtal. Res je bil tauzentkinstler, kot se reče.« Ludvik doda, da je bil oče tudi odličen amaterski igralec, vloga Krjavlja iz Jurčičevega Desetega brata mu je bila pisana na kožo.

Vsestranski Franc Kramberger je bil res mojster za vse; očitno je imel tudi izumiteljsko žilico in bil je nemirnega duha. Če mu kaj ni šlo, je tuhtal in eksperimentiral, nekoč si je zamislil, da bi letel po zraku z močjo svojih mišic. Še v Žernjaku so živeli, ko se je lotil celo gradnje letala iz lesa in platna, pozneje je sestavil še eno v Negovi. Poleteti mu sicer ni uspelo, ker je kmalu po poskusu vzleta padel po bregu. Vsekakor so otroci podedovali nekaj očetove žilice, kar je dokazal Ivan, ki je zaslovel kot inovator pri izboljšavah dializnih aparatov. Manj je znano, da je bil tudi Ludvik priznani inovator. Njegov osnovni poklic je kovač, pozneje je končal še strojno tehnično šolo in v tovarni Elrad v Gornji Radgoni, kjer je delal 23 let, je sodeloval pri različnih izboljšavah v proizvodnji. Lahko bi rekli, da je bilo otrokom inovatorstvo položeno v zibko.

Ivanovo otroštvo

Krambergerjevi so živeli skromno, veliko lačnih ust je bilo pri hiši, zato je sedem od devetih otrok že v rosnih letih moralo služiti pri kmetih, le Ludvik in ena sestra nimata te izkušnje. »Takrat so otroke izkoriščali, kakšnega nadzora ni bilo in vse je bilo prepuščeno gospodarjevi volji,« pravi Ludvik. Ivan je šel za pastirčka v Voličino, o čemer je pozneje zapisal: 'Moje življenje pri tem kmetu je bilo pravi pekel. Nikdar nisem slišal lepe besede, nikdar mi ni privoščil toplega pogleda, nikdar pohvalil za opravljeno delo, predvsem pa mi ni privoščil tople postelje. Kravje jasli v hlevu so bile moja postelja in topla sapa krave Šeke me je grela v mrzlih nočeh.' Končal je štiri razrede osnovne šole, leta 1951 se je šel učit za dimnikarja. Trije Krambergerjevi fantje so se izučili – eden za mlinarja, Ludvik za kovača in Ivan za dimnikarja. Od očeta pa so se že prej vsi marsikaj praktičnega naučili.

Ivan je kot dimnikar med drugim delal v Teharjih in celo v Črni gori. Tam je služil tudi vojaško obveznost. Toda vojska mu ni dišala, hotel se je izogniti služenju. In to na zanj neprijeten način, s samopoškodbo. Dva prsta na desni roki si je tesno povil in tako prekinil prekrvavitev, ob tem pa prste namakal v vodo in jih držal na peklenskem mrazu. Zaradi zmrzlin se je znašel v bolnišnici, izgubil je dva prsta, v vojsko pa so ga leta 1958 vseeno napotili. Kot rečeno, služil je v Črni gori, kjer je naredil vozniški izpit in se priučil mehanikarskega dela. Tam je doživel hudo nesrečo, ko je z vojaškim tovornjakom zletel s ceste in si poškodoval roko. Pozneje se je na osnovi te poškodbe v Nemčiji invalidsko upokojil.

Nemško obdobje

Po odsluženi vojaščini je nekaj časa delal v opekarni v Avstriji, od tam je brez dovoljenja za prehod meje šel v Nemčijo, kjer se je leta 1963 znašel v begunskem taborišču. Zaposlil se je v Duisburgu, najprej je delal v tovarni za proizvodnjo bakra. Opravljal je naporno delo na vročini pri peči. Z inovacijo, za katero je vedel le on, je sebi olajšal delo. A kmalu so v tovarni ugotovili spremembo v delovnem procesu in Ivan je priznal, da je to njegovo maslo. Takrat je prejel prvo nagrado za inovacijo. Imel je srečo, da so šefi odkrili njegove sposobnosti, ugotovili so, da je bister, da zna opazovati in razmišljati, in poslali so ga na dodatno izobraževanje za dializnega tehnika, zatem pa je dobil službo v dializnem centru v Duisburgu. Center je bil prvi in največji v Nemčiji s petnajstimi dializnimi aparati.

Ludvik Kramberger se spominja obiska pri Ivanu v Nemčiji. »Priznam, da sem bil kar precej presenečen, ko sem videl brata v beli halji, kako se je vrtel okoli aparatov in kaj vse je počel. Sicer sva si redno dopisovala, v pismih je omenjal, da nekaj takega dela, nisem pa vedel, da se res tako spozna. Bil je pravi specialist in tam so ga zelo spoštovali. Nenehno je razmišljal in delal izboljšave na aparatih, da bi bilo pacientom lažje in tudi ceneje. Dobro je zaslužil, če se prav spominjam, je imel okoli 5000 mark plače, kar je bila fantastična številka, poleg tega je prejemal lepe nagrade za inovacije. Dokumente o tem sem videl, pokazal mi je.«

Ivan Kramberger, ki je tudi zaradi težkega otroštva gojil sočutje do soljudi, ki so bili kakor koli prizadeti in prikrajšani, je mnogim priskočil na pomoč. Človek brez formalne izobrazbe (kar so mu očitali tisti, ki so mu zavidali) je bil izjemno bister in iznajdljiv, imel pa je tudi velik čut za samopromocijo.