KRANJ – »Moj mož Arnold Jenkinks, ki je ameriški državljan, je hčerko pred nekaj urami odpeljal neznano kam. Otroka je v spremstvu delavcev kranjskega centra za socialno delo in policistov okoli desete ure vzel iz vrtca,« nam je v ponedeljek popoldne, in to le nekaj ur zatem, ko so njeno deklico odpeljali iz vrtca, povedala Mojca Špiler. Njena beseda je zbrana, njena misel trdno osredotočena na to, da deklico dobi nazaj, še preden ta z očetom odleti v Ameriko. Medtem ko v stanovanjski hiši na obrobju Kranja pripoveduje zgodbo svojega življenja, telefonira na okoliška letališča. Sogovornike na drugi strani telefona (tudi v odlični nemščini) prosi, naj jo obvestijo, če se med potniki pojavi ime njene hčerkice. »Od nje se nisem mogla niti posloviti, saj so me iz vrtca lahko poklicali šele potem, ko so hčerkico že odpeljali. Hitro, v le nekaj minutah, sem z drugega konca Kranja prišla do vrtca, toda bilo je že prepozno,« opiše 34-letna mamica, odločena, da se bo za svojega otroka borila kot levinja.
Verbalno, psihično, ekonomsko nasilje
Zgodba, ki je ta teden vodila do skrajnih čustvenih mej, se je pred dvanajstimi leti začela pisati na Bledu. Tam je Mojca Špiler spoznala ducat let starejšega Američana Arnolda Miltona Jenkinksa III. Pozneje sta se poročila, Mojca je zanosila in se tik pred rojstvom hčerke odpravila živet k njemu v ameriško zvezno državo Maryland. »Sprva je bilo vse v redu. Po rojstvu hčerke so se začele težave. Te so se poleti 2012, po smrti njegovega očeta, na katerega je bil zelo navezan, še stopnjevale. Mož je postal agresiven, jaz pa sem postala žrtev nasilja – tako verbalnega kot tudi psihičnega in ekonomskega,« pripoveduje Mojca Špiler. Kot pravi, se v Ameriki ni mogla zaposliti, saj je začel mož ob njeni misli na kaj takega groziti, da ji bo odvzel deklico, zato se od nje niti ni upala oddaljiti.
Ko je propadlo zakonsko zvezo pozneje opisovala sodišču, je med drugim dejala: »Mož me je omejeval finančno, omejeval mi je stike. To je počel tako, da nikoli nismo imeli kakih obiskov, nikoli nismo nikamor šli, škoda je bilo denarja za bencin, za vstopnine... Dnevno mi je grozil za vsako napako – pa naj je bilo to polito mleko, nepospravljene igrače ali kaj tretjega. Rekel mi je, da sem emigrantka iz Slovenije in se z ameriškim sodnim strojem ne morem kosati.«
Na CSD Kranj pomoč ponudili tudi mami Po odgovore, zakaj so ta teden iz vrtca odvzeli triletno deklico, smo se napotili tudi na kranjski center za socialno delo. Direktor Marjan Podbevšek je pojasnil, da je Center za socialno delo Kranj od tukajšnjega sodišča prejel sklep o izvršbi: »Pri takem postopku je zakonsko določena prisotnost socialnih delavcev, ki bi pomagali, če bi kdo od vpletenih – bodisi otrok bodisi oče – potreboval pomoč. Pomoč smo ponudili tudi mami, njena odločitev pa je, ali bo to sprejela ali ne. Kaj več vam v tem trenutku ne morem povedati.« |
Prepovedoval ji je govoriti slovensko
Medtem ko se Mojca Špiler v domači kuhinji še vedno trudi priklicati koga, da bi ji vsaj povedal, kje je njena deklica, lahko v zajetnem fasciklu, ki zajema vse, kar je ostalo od propadle zakonske zveze, preberemo tudi te besede: »Mož mi je prepovedoval s hčerko govoriti slovensko. Za božič se ni hotel usesti za mizo, ker je slišal, da sem s hčerko spregovorila slovensko. Redno me je zbujal ob dveh zjutraj, ko je pijan prišel v sobo in mi dejal, naj začnem pakirati in naj izginem iz njegove hiše. Ko sva bila pri zakonskem svetovalcu, je bil opozorjen, da ne sme več piti, vendar se je njegov alkoholizem nadaljeval.« Ko se je vsega nabralo preveč, se je Mojca Špiler konec januarja lani odločila umakniti. Zatekla se je k sosedi, a kot pravi, se je že naslednji dan njegov alkoholizem, podkrepljen z grožnjami, stopnjeval. Marca lani se je Mojca odločila narediti korak naprej: »Rekla sem mu, da rabim čas zase, za počitek in razmislek. S hčerkico naju je odpeljal na letališče. Čez nekaj mesecev naj bi se vrnila v Ameriko, toda za naju obe sem se začela bati, zato tega nisem storila. Lani poleti naju je obiskal Arnold, a skupnega jezika nisva več našla.«
Po besedah sogovornice sta konec lanskega leta oba vložila zahtevo za razvezo. Propadla zakonska zveza se je preselila na sodišče. »Prvostopenjsko sodišče v Kranju je določilo, da hčerkica ostane pri meni. On se je na to odločitev pritožil. Obdolžil me je ugrabitve hčerke in drugostopenjsko sodišče je sklenilo, da se mora deklica vrniti v Združene države Amerike. Ob pomoči odvetnika Sama Mirta Kavška sem nato predlagala, da se sklep višjega sodišča odloži do odločitve o utemeljenosti ustavne pritožbe. Računala sem na džentelmenski dogovor in upala, da bodo s postopki počakali, dokler je zadeva še na sodišču, a nič od tega. Danes so mi otroka, brez vsakršnega opozorila, odpeljali,« pripoveduje Kranjčanka in odločno podčrta: »Kaj takega se ne bi smelo zgoditi. To je zločin! Kaznovali so me, ker sem se uprla nasilju.«
Včeraj, tik pred zaključkom naše redakcije, smo še enkrat govorili z Mojco Špiler. Po neprespani noči je prepričana: »Materinski čut mi pravi, da je moja hči še vedno v Sloveniji. Težko je, ker ne vem, kje je niti kako se počuti. Odkar so jo odpeljali iz vrtca, so mi uradno povedali zgolj to, da je z očetom. Borila se bom do konca, ne popuščam!«
