KOMENDA – Nogomet je zapustil, ko je bila njegova kariera na vrhuncu, po 40 letih od tistih krasnih časov, ko je navduševal ljubitelje športa, pa z 21-letnim sinom životari v najetem stanovanju v Komendi. Tako žalostno se je zasukalo življenje 58-letnega Darka Domadenika, ki je konec 70. in v začetku 80. let prejšnjega stoletja igral za ljubljansko Olimpijo. Prvo tekmo za zeleno-bele je odigral že s 17 leti, njegov talent ga je hitro, morda prehitro ponesel med zvezdnike. Med nasprotniki takrat še bežigrajskega moštva so bili največji jugoslovanski klubi, tudi tako imenovana velika četverica Partizan, Crvena zvezda, Hajduk in Dinamo. Darko se s ponosom spominja tistih časov, in to upravičeno, saj je na tekmah prav proti vsem velikim ekipam prve jugoslovanske lige dosegel gol. Olimpija je v 5. krogu prvenstva sezone 1980/81 za Bežigradom Crveno zvezdo premagala z rezultatom 2:0. En gol je prispeval Domadenik. »Proti Zvezdi je bila fantazija igrati. Ko si šel že pred tekmo na stadion, je bil Bežigrad tako poln gledalcev, da so stali na ograji Plečnikove mojstrovine. Vsa drevesa so bila polna navijačev. Ko pride tista minuta, ko daš gol... To je nekaj neverjetnega, sploh ne moreš dojeti,« je opisal veličastno vzdušje, h kateremu je s svojimi odličnimi igrami prispeval tudi sam. In kdo ve, kakšne uspehe bi Darko Domadenik v naslednjih letih še nanizal, če pri 21 letih ne bi nehal aktivno igrati...
»Takrat so bili drugačni časi. V bivši Jugi je bilo tako, da nogometaš v tujino ni mogel do dopolnjenega 28. leta. Tako da si bil vezan na krog domačih,« nam je odgovoril, ko smo ga vprašali, zakaj je kar naenkrat zapustil svet nogometa. Danes odločitev nekoliko obžaluje, a razloži, da se je tako odločil, ker je želel svojo življenjsko pot nadaljevati kot podjetnik. »Mladost je norost. Lepo je bilo v nogometu, ampak mogoče bi se zdaj drugače odločil.«
Čeprav je bil profesionalni nogometaš, je Darko Domadenik končal srednjo gradbeno šolo, kot podjetnik pa je začel s krovstvom, kleparstvom in izolacijo, nato pa je z nogometašem Markom Elsnerjem ustanovil podjetje, ki se je ukvarjalo s pihano plastiko. Kar več let je uspešno posloval, potem pa ga je doletela ločitev, zaradi katere še danes čuti posledice. Dolgotrajni sodni postopki v sporu z nekdanjo ženo – vlečejo se že 20 let – so ga finančno popolnoma izčrpali. Dve leti je delal v lastni nogometni šoli v Komendi, nato pa je moral na zavod za zaposlovanje.
Dejstvo, da je bil nekoč znan in uspešen nogometaš, mu pri iskanju službe prav nič ne pomaga. »To je še slabše. Ljudje si mislijo, ta je bil v športu in potem nič ne zna. Imam 33 let delovne dobe in od tega sem bil ves čas espe. Imel sem krovstvo in pihano plastiko. Imel sem delavce in približno vem, za kaj gre,« se je pridušal Darko. Kljub številnim prošnjam dela ne dobi. Konec lanskega leta je že mislil, da je sreča končno na njegovi strani, saj so mu na komendski osnovni šoli zaupali upravljanje dvorane. Dela, čeprav ga je bilo le za 16 ur na teden in čeprav je zanj dobil le nekaj več od socialne podpore, se je zelo veselil. »Počutiš se koristnega. Veliko raje bi delal, kot da sedim doma.« Žal pa je delal le do konca leta, pogodbe mu niso podaljšali.
»Vse bi delal. Vse. Ni stvari, ki je ne bi delal,« nam je zatrdil Domadenik v upanju, da le najde novo zaposlitev.
Nekdanji nogometaš prejema 292 evrov denarne socialne pomoči na mesec. S sinom, ki je končal srednjo ekonomsko šolo, a prav tako ne dobi dela (in nima denarne pomoči), se stiskata v najetem stanovanju v hiši. Najhuje je pozimi, še zlasti če je tako mraz kot letos.
Kot je Darko Domadenik zapisal v pismu, ki nam ga je poslal v sklopu najnovejše dobrodelne akcije Slovenske novic, s katero iz Sklada Ivana Krambergerja bralcem v težkem položaju plačamo po 150 evrov položnic, s sinom živita v stanovanju brez ogrevanja. Da ne živita na mrzlem, si morata pomagati z manjšo pečjo na drva in z električnim radiatorjem. To pa seveda stane. Elektrika ni prav nič poceni, zato nas je prosil, ali bi mu lahko pomagali tako, da bi mu plačali položnico za elektriko v višini 145,88 evra. Za pomoč se je iskreno zahvalil.
»Tako hitro lahko izgubiš službo... Potem pa je samo od človeka odvisno, ali boš to speljal ali pa greš pod vlak,« je še povedal nekdanji golgeter, ki je zdaj strastni balinar. Kljub vsemu hudemu z optimizmom zre v prihodnost: »Jaz sem kar optimist. Še posebno če ti služi zdravje. Saj pri šestdesetih ne potrebuješ veliko. Sicer pa nikoli ne obupaj. Po dežju vedno posije sonce.«