LJUBLJANA, TUZLA – Marca smo v Univerzitetnem rehabilitacijskem centru URI – Soča med rehabilitacijo obiskali Zehrudina Ćosića, ki je leto prej med delom za slovensko podjetje v Antwerpnu zaradi zlomljene hrbtenice postal paraplegik. Padca s strehe vrtca, ki so ga obnavljali, se ne spominja, bolj ga je pretreslo bridko spoznanje, ko se je po tednu dni v nezavesti zbudil kot invalid. A temu je sledilo novo razočaranje: kljub vsem plačanim zavarovanjem mu je bolnišnica, v kateri se je zdravil, poslala račun za 2959 evrov, in to povsem zakonito. Gre za predpis o doplačilu za nujno zdravljenje, kakršen velja v Belgiji oziroma EU in ga mora plačati vsak zdravstveni zavarovanec.
Vsi so ga zapustili
Zehrudin je že od leta 2003 z delom v Sloveniji edini preživljal družino v Bosni, zato sta po nesreči z ženo Zikreto ostala tako rekoč brez dohodkov, hrbet pa jima je obrnilo tudi podjetje, za katero je delal. Šele po posredovanju delovnega inšpektorja mu je začelo izplačevati nadomestilo, odmerjeno od minimalne plače, vendar ta miloščina prihaja neredno in z veliko zamudo. Še huje je, da iz podjetja po nesreči niso hoteli več slišati za njihovega pridnega delavca, ki je med delom za njih postal invalid.
»Niti poklicali me niso, niti enkrat. Tako je to. Ko si zdrav, si dober, potem pa... Čakajo, da se te znebijo. Zanje ne obstajaš več,« nam je razočaran sporočil iz Bosne.
Leto dni in pol po nesreči se Zehrudin spopada s hudimi bolečinami, močnimi krči, malodušjem in depresijo. »Najhuje je, da nisi več samostojen, da nič več ne zmoreš sam in nikoli več ne boš. Da ne moreš več delati, zaslužiti za družino. Žal večina stikov od prej zamre. Ljudje nate drugače gledajo in tudi sam nase drugače gledaš. Nisem še našel ravnovesja, telesnega in duševnega, da bi še imel interes za kakršno koli dejavnost. Preveč sem obremenjen s skrbmi, kako plačati račune in stabilizirati svoje zdravstveno stanje, vso energijo žal porabim za to. Ker je žena že vrsto let bolna, sem do nesreče sam preživljal oba, takrat je to šlo. Zdaj gre zelo težko, veliko stanejo moje zdravje in pripomočki, ki jih moram doplačevati. Na srečo imam vsaj vnučke, ti so moja največja sreča,« nam je še povedal.
Izstavili račun najšibkejši stranki
Za obubožanega Zehrudina ste bralke in bralci prek Krambergerjevega sklada zbrali 500 evrov, za kar je neizmerno hvaležen. »Bralcem in bralkam se za pomoč toplo zahvaljujem, brez njih ne bi zmogel. To mi veliko pomeni. Ko misliš, da si sam, prepuščen le sebi, vidiš, da le ni tako, da je ljudem mar. To mi daje upanje,« je bil vesel.
Ček za 500 evrov smo izročili Lauri Orel in Goranu Lukiću iz Delavske svetovalnice, ki mu je poleg žene ves čas stala ob strani. Tako so mu pomagali pri uveljavljanju njegove invalidske upokojitve, zanj so prek Zveze paraplegikov Slovenije in CSD Velenje zbrali nekaj denarja, predvsem pa so bili ogorčeni nad tem, da je moral Zehrudin poravnati račun za doplačilo zdravljenja v tujini.
Laura Orel je dejala: »Tega računa nikoli ne bi smel dobiti, saj je imel v Sloveniji sklenjena vsa zdravstvena zavarovanja. Če pa ga je bolnišnica že komu izdala, bi ga morala podjetju, v katerem je bil zaposlen. Izstaviti račun najšibkejši stranki, delavcu, ki je zaradi očitno slabega varstva pri delu utrpel tako hude poškodbe, da je njegovo življenje viselo na nitki, se mi ne zdi ne pravilno ne moralno. Ker Zehrudin ni osamljen primer, bi bila potrebna sistemska ureditev vprašanja, komu izstaviti račun za doplačilo zdravljenja ali za prevoz z reševalnim vozilom iz tujine. Moj odgovor je: podjetju, v katerem je delavec zaposlen. Podjetje je tisto, ki je za delavca odgovorno.«
