Obubožane Levstkove ženske v mrazu na cesto

LJUBLJANA – »Ne vem več, na koga naj se obrnem, niti za hrano nimamo. Ko se kaj trudim izprositi, je pa hudo. Najdejo se tudi taki, ki ti z gnusom skozi okno vržejo kos kruha. Pa pobereš, kaj pa boš,« komaj zadržuje solze 35-letna Miranda Levstek, s katero se je usoda prevečkrat kruto poigrala, že kmalu pa bo, kot kaže, sledil najhujši udarec – z mamo in petletno hčerko jim grozi, da bodo ostale še brez strehe nad glavo. Plin so jim pred dnevi že odklopili, zdaj le še čakajo, kdaj bodo ostale tudi brez elektrike.

Vse se je začelo pred približno šestimi leti, ko je bila Miranda še zaposlena na ljubljanskem kliničnem centru kot spremljevalka bolnikov, pa so jo osebne stiske in težave s partnerjem prisilile, da je službo pustila. »To je bila moja življenjska napaka. Če bi se še enkrat odločala, bi absolutno storila drugače. Pozneje sem velikokrat poskušala dobiti službo nazaj, pa so se časi spremenili, ljudje so se zamenjali, ni bilo več poti nazaj,« žalostno pove Miranda, ki, ker je službo pustila sama, ni bila upravičena do nadomestila za brezposelnost. Bolj kot česar koli si želi dela. Pa ne le zaradi denarja. »Tako nekoristno se počutiš,« skomigne. Poprijela bi za vsakršno delo, pravi, a služb preprosto ni. Zavod za zaposlovanje ji ni v pomoč: »Pošiljajo me na razgovore, pa vedno dobim isto pisno zavrnitev. Da nimam dovolj izkušenj, da so izbrali nekoga drugega.« Na razgovore in delavnice, ki jih organizira zavod, hodi peš. Avta pri hiši ni, denarja za avtobus tudi ne. »Saj sem si kdaj izposodila denar, da sem lahko šla na razgovor, vedno pa to ni šlo. Nekaj delavnic sem tako morala izpustiti, pa so me takoj za pol leta izključili z zavoda. Zdaj sem znova tam, pa se ponavlja ista zgodba. Nič ni, vedno enak negativni odgovor,« kar ne more verjeti mlada mamica, ki se že zdaj boji, kako bo prihodnje leto, ko bo morala njena Neli v šolo: »Ne vem, kako bomo, če ne bo nič bolje. Svinčnik ji bom lahko kupila, kaj več pa ne.« V vrtec deklica ne hodi. Ne morejo si ga privoščiti.

Otroškega dodatka ni, preživnine tudi ne

Ko je Miranda v službi spoznala očeta zdaj petletne Neli, se je razšla s takratnim možem, a na papirju sta poročena še danes, saj ločitvenega postopka kar ni in ni konec, pa preživnine, ker ni dekličin biološki oče, noče plačevati, tudi sicer mama in hči nanj ne moreta računati. Na ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve sicer pojasnjujejo, da »v kolikor materin mož formalno ne velja za dekličinega očeta, kljub temu obstaja njegova dolžnost preživljati otroka svoje žene, ki živi z njima, razen če je otroka sposoben preživljati ta ali drugi od staršev«. Ker ta preživninska dolžnost preneha šele z razvezo zakonske zveze, o tem, da bi morala zakonca živeti pod isto streho, pa ni bilo govora, bi krušni oče svetlolaso Neli torej moral preživljati vse do ločitve.

Pa se to najbrž ne bo zgodilo. »Vsake toliko pride vprašat, ali sem že dobila papirje, ali je ločitev že končana, in grozi,« zmajuje z glavo Miranda. Pa dekličin biološki oče? Tudi če bi hotel plačevati preživnino, je ne more. »Ko je zaradi alkohola in drugih težav ostal brez službe, se je odločil, da bo raje na Prešercu prodajal Kralje ulice,« skomigne 35-letnica, ki se je na začetku ločitvenega postopka s hčerko preselila k mami. A je kmalu za tem udarila kriza in brez službe je po več kot 30 letih ostala tudi ona. Nekaj časa sta še nekako zmogli plačevati vse položnice in kredite, ko je brez nadomestila za brezposelnost ostala še 58-letna Ljubica, sta ostali brez vsega. In na začetku meseca je z banke zaradi neplačila obrokov kredita prišel zadnji opomin pred odpovedjo in izvršilnim postopkom. Dali so jima časa do 9. novembra, da odplačata obroke in zamudne obresti, skupno nekaj več kot 1100 evrov, v nasprotnem primeru bo sledila »sprožitev ustreznih pravnih postopkov, zlasti izvršbe na zastavljeno nepremičnino«. Da bi v tako kratkem času napraskali zahtevani znesek, je nemogoče pričakovati.

Pa lahko iz stanovanja vržejo mamico z majhnim otrokom? Pričakovati bi bilo, da so najbolj ranljivi in nebogljeni člani naše družbe, torej otroci, vsaj nekoliko zaščiteni pred tem, da bi že v rosnih letih morali izkusiti življenje brez doma, a na centru za socialno delo pravijo, da žal ni tako. »Žal za take primere ni zakonskih možnosti, s katerimi bi se lahko mame z otroki izognile sankcijam, ki grozijo neplačnikom kreditov. Možnost obstaja, da se z banko dogovorijo, kako plačevati kredit v prihodnje. Obstaja tudi možnost, da pridobijo materialno pomoč na centru za socialno delo, vendar pod enakimi pogoji kot vsi drugi vložniki,« odgovarja Sendi Murgel iz Skupnosti CSD Slovenije.