LJUBLJANA, SARAJEVO – Leto je mimo, odkar smo se skozi poplavljene predele Balkana prebili v bosansko vasico Rečica, nekaj kilometrov navkreber iz mesteca Olovo. Nad vasjo, kjer je predel Četinarskega gozda, je takrat štiri dni in noči poplesavala zemlja na rebrih okoli zaselka. Medtem ko so v dolinah bili boj z vodo, so prebivalci vasice nemočno pogledovali proti plazenju zemlje.
»Deževalo je, da je bilo groza,« nam je opisoval grozo Hazim Smajić: »Utrgal se je širok zemeljski plaz, ki je šel proti vasi in zagrozil, da jo bo prepolovil. Po prvi noči smo opazili, da se je zaustavil. Oddahnili smo si. Zvečer je bilo mirno in sem šel spat nazaj v svojo hišo. Okoli pol tretje ponoči sem z družino tekel iz nje, kot se je le dalo. Cela zgradba je poplesavala sem in tja. Plaz se je premikal, tri dni in noči je bilo, kot da bi bil živ. Zemeljska pošast je lezla naprej, potem je gmota butnila nazaj, navzgor. Nekaj ur je bilo mirno, pa spet z vso silo dol v vas. Skupaj z najbližjimi sosedi nismo imeli več strehe nad glavo.«
Kramberger prvič čez mejo
Štirinajst hiš je sila zemlje uničila, danes so prazne in puste. Celoten predel Rečice je ostal brez pitne vode, saj je plaz potrgal tudi vse vodovodne cevi, napeljane iz dveh zajetij. Vas je bila obsojena na počasno umiranje, prebivalci, v vsaki družini imajo vsaj enega z diplomo katere od fakultet v Sarajevu ali tujini, pa bi morali še pred zimo zapustiti svoje domove.
»Presneto dobro vemo, da smo odmaknjeni od osrednjega dela države, odmaknjeni od načrtov obnove za prvo ali drugo petletko po tem usodnem maju. Brez sicer skromnega vodovodnega sistema smo tako vaščani kot naša živina ter polja, ki nam dajejo hrano vse leto, obsojeni na počasno hiranje,« nam je razložil Edhem Mehmić.
Še preden smo se po blatnih in nevarnih cestah obrnili v domovino, smo se zavedali neizpodbitnega dejstva, povezanega z vami, spoštovane bralke in dragi bralci. Kadar vas z našimi zgodbami glasno vprašamo, ali nam boste pomagali zbirati sredstva za naš Krambergerjev sklad, ki je namenjen pomoči potrebnim, nam nikoli niste obrnili hrbta. Sto in sto tisoče evrov smo že razdelili od tistega leta 1992, ko je bil ustanovljen sklad. Pomagali smo več kot 220 slovenskim družinam. Tokrat smo se prvič namenili čez meje domovine, k ljudem, ki so nas potrebovali. In šli ste z nami napisat dobrote polno zgodbo.
Izkupiček vaše in naše humanitarne akcije smo oktobra naložili v vozilo in odpeljali v Olovo. Ček za 10.000 evrov smo predali županu Đemalu Memagiću, ki je osebno nadzoroval gradnjo vodovoda v Rečici, poleg tega smo 10 računalnikov kot darilo našega podjetja prenesli v učilnice Osnovne šole Hasana Kikića, kamor hodijo otroci iz Rečice in drugih hribovskih zaselkov. Čez en mesec nas je poklical Sead Gledo in nas povabil na prav posebno zdravico. Zaželeli smo si vse dobro in trčili s kozarci, polnimi vode iz novega vodovoda, ki smo ga zgradili skupaj.
Slovenci dobrodošli
Pred dnevi nas je Gledo povabil na obletnico njihove nesreče in ta je bila res nekaj posebnega. Po mestecu Olovo se je sprehodila kolona skoraj 200 maturantov iz mestne gimnazije. »Nad vsakodnevne težave gremo z mladostnim optimizmom, nasmehi in upanjem na boljše čase,« nam je v špalirju nadvse ponosnih sorodnikov mladih maturantov povedal Salem Smajić, nekoč je vodil obrambo mesta v času bosanske morije. O tem ne govori, niti ko se ga poprosi. »Pustite preteklost, treba je imeti vero v prihodnost,« na kratko pove bivši oficir, ki je pred dvema letoma popolnoma obnovil hišo v Rečici, danes pa nima doma: »Z ženo sva od lani nastanjena pri sosedih, našel pa sem staro hišo v dolini in jo bom obnovil. Jadikovanje zaradi tega, ker sva brez strehe nad glavo, mi ne bo pomagalo pri iskanju motiva za življenje naprej, kajne?«
Zimo so prebivalci Rečice preživeli mirno. »In z vodo v vsaki hiši! Teden po tistem, ko smo nazdravili ob zagonu vodovodnega sistema, je padlo več kot meter snega in pritisnil je hud mraz. Voda v improviziranem vodovodu nad tlemi bi nam pomrznila v eni sami noči. Potem res ne vem, kaj bi,« pove Gledo in pokaže nove razpoke po vasi. Zemlja se ni umirila, še vedno se premika, plazi. Ko je sneg skopnel in se je vreme ustalilo, so vaščani spoznali, da bosta za bivanje neprimerni še dve hiši. Eni, tisti najvišje ležeči, že grozi, da se bo zvrnila po rebri navzdol.
»Lani nas je obiskala neka državna komisija in od vsega skupaj smo iz državnega fonda za obnovo porušenih hiš prejeli približno 35.000 evrov, poleg pa prepoved nadaljnje gradnje na celotnem območju vasi. Vsega skupaj je nemirnih okoli dva kvadratna kilometra zemljišča,« razloži Smajić. »Morda se vam bo zdelo čudno, toda kljub vsemu, kljub dejstvu, da še vedno ne moremo biti povsem mirni, smo veseli, da imamo vodo. Sistem smo naredili tako, da je razvod napeljan tudi do hiš oziroma parcel, ki so od lani ostale prazne. Zato, ker imamo s pomočjo vas, dragih Slovencev, veliko upanja za leta, ki so pred nami, za naše otroke in za vse tiste, ki so morali oditi po lanski nesreči drugam, a se nemara nekega dne vrnejo v vas,« pravi Gledo in doda: »Vas pod nami, ki je sicer v dolini, ne v hribu, kot naša, je še danes brez vodovodnega sistema, in glede na to, da smo pozabljeni od vseh, ni moč napovedati, kdaj jo bodo sploh dobili.«
Slovo je bilo slovo prijateljev. »Kadar koli, ob takšnem ali drugačnem času, je vsak popotnik iz Slovenije nadvse dobrodošel pri nas, v naši Rečici, ki ste jo pomagali obdržati pri življenju z dobroto in skrbjo za sočloveka, čeprav smo oddaljeni par sto kilometrov,« so nam ob iskrenem stisku dlani navrgli prebivalci Rečice.
