Obsojena na azbestno vodo

MIKLAVŽ PRI TABORU – Kar težko je verjeti, da sredi dvajsetih let 21. stoletja ponekod v Sloveniji še vedno nimajo pitne vode. Na domačiji Dolarjevih v Miklavžu pri Taboru v Savinjski dolini so še nekako zadovoljni, ker imajo v hiši vsaj vodo, čeravno je ta azbestna, saj se skozi vodnjak v hišo steka z azbestne strešne kritine. Uporaba azbesta je pri nas prepovedana že dvanajst let. Ker je material zelo škodljiv, lastniki objektov takšne kritine ne smejo sami odstranjevati.

Nima za streho

Triinsedemdesetletna Marija Dolar se je na neki način znašla med dvema ognjema. Ker vodovoda v ta odročni kraj očitno še dolgo ne bo, si želi zamenjati strešno kritino in namestiti manj ali celo neškodljiv material, za kar pa nima denarja. »Hiša je bila prej last matere, ki je umrla leta 1991. Vanjo sem se preselila tri leta pozneje, potem ko sem morala zapustiti najemniško stanovanje v Grajski vasi v sosednji občini Braslovče. Do leta 1993 sem delala v SIP Šempeter in nato dve leti bila na čakanju. S partnerjem sva leseno hišo, ki je po materini smrti ostala prazna, uredila samo toliko, da je bilo v njej mogoče živeti. O kakšni obnovi ni bilo govora, kje pa bi vzela denar.«

Voda se v hišo nateka tako, da z azbestne strehe po žlebu steče v vodnjak pri hiši, ki mu porogljivo pravijo studenček, od tam pa v hišo. »Takšno vodo lahko uporabljam samo za pranje perila, pomivanje posode in za kakšna opravila okoli hiše, nikakor pa ne za pitje. Pitno vodo enkrat do dvakrat na teden v kanistrih pripelje partner, ki ima svojo hišo štiri kilometre nižje. Moja leži na več kakor 600 metrih nadmorske višine, do prvega soseda imam 15 minut hoje,« pove Marija. Neprestano prinašanje vode sčasoma postane naporno, utrudljivo, zlasti pozimi ali v vročinskih obdobjih, teh je letos kar veliko.

Ne dobi kredita

Dolarjeva je glede možnosti za napeljavo vodovoda večkrat povprašala na Javnem komunalnem podjetju Žalec in občini Tabor. »Odvrnili so, da ni denarja in da me bodo že obvestili, ko bo. Tudi za streho sem na občini oddala prošnjo. Štiri mesece je, kar so mi opisali, da nisem upravičena do teh sredstev, saj da veliko občanov bolj potrebuje pomoč.« Po predračunu, ki ga je Mariji izdelal krovec, bi zamenjava strehe stala okoli 9000 evrov, končna cena bi bila odvisna od načina izvedbe in vgrajenega materiala. Prišteti je treba še stroške odstranitve azbestne strehe. »Koliko bi me stala napeljava pitne vode v hiše, nisem niti računala. Kar strah me je teh ogromnih številk.« Prejema vsega 283 evrov pokojnine. Partner je prav tako upokojenec, njegovi prejemki so malce višji, a tudi on mora vzdrževati svoj objekt. Kakovost azbestne vode v hiši so prišli preverit uslužbenci laboratorija zavoda za zdravstveno varstvo. »Rekel je, naj mu pokažemo vodnjak. Ko ga je videl, je čudno gledal in pojasnil, da iz takšnega zajetja vode pač ne more vzeti.«

Dolarjeva je kot eno zadnjih možnosti poskusila še s kreditom. »Bila sem na matični banki, vendar mi je referentka takoj povedala, da nimam prav nobenih možnosti za pridobitev kredita. Moja pokojnina bi morala znašati vsaj 600 evrov.« Marija pravi, da bi zamenjavo strehe, individualni vodovodni priključek ali oboje sicer zlahka financirala sama, če bi lahko uporabljala gozdno parcelo, ki se razprostira nad njeno domačijo. »Gre za 26.400 kvadratnih metrov gozda, za katerega so davnega leta 1987 s kupo-prodajno pogodbo in pri vpisu v kataster opetnajstili pokojno mamo. Bojim se, da glede gozda zdaj ne morem ničesar spremeniti, povrhu gre tukaj še za spor s sosedom, s katerim se ni mogoče dogovoriti.«