Obsevanje raka 
požgalo hrbtenico

POLZELA – Branko Kočevar je eden tistih, ki ga je življenje, bolje rečeno bolezen, že nekajkrat postavilo pred veliko preizkušnjo. Pravzaprav je bil v očeh zdravnikov že odpisan, a se ni dal in se je vedno znova postavil na svoje noge. Dobesedno. A pred nekaj meseci je po nekajletnem boju z zahrbtno boleznijo, pred šestimi leti so zdravniki namreč odkrili, da ima raka debelega črevesja, spoznal, da ga noge zaradi številnih posegov v njegovo hrbtenico in posledic kemoterapije nikakor ne ubogajo več. Vse bolj so se mu šibile, kar nekajkrat je, ker se ni mogel obdržati na njih, tudi padel. 
Njegova žena Mateja, ki je po stečaju polzelskega Garanta brezposelna, zanj vdano skrbi, a kaj ko ga sama nikakor ne bi mogla vsakič, ko bi padel, pobrati in postaviti na noge. Ne nazadnje mora tudi sama paziti nase, saj je imela tudi ona pred leti zdravstvene težave, počil ji je želodec. 
Branku tako ni preostalo drugega, kot da se sooči s kruto resnico, da bo potreboval invalidski voziček. Kar je bil zanj nov udarec. Tudi zato, ker je bil prej nenehno v gibanju. Dokler ni zbolel, je bil zaposlen v podjetju Lumar, nazadnje Bivapro, kjer so izdelovali hiše. Ko je opravil vse delo v službi, je bil v prostem času vedno na voljo drugim ljudem, ki so ga potrebovali. In teh je bilo veliko, Branko pa je znal narediti vse. Le tri mesece, preden je šlo njegovo podjetje v stečaj, je zbolel za rakom.

»Ko mi je zdravnik to povedal, sem doživel šok. Sledilo je zdravljenje. Najprej v celjski bolnišnici, a tam nisem bil preveč zadovoljen. Da je bilo zdravljenje dokaj čudno, sem spoznal, ko sem šel na kemoterapijo v Ljubljano. Ko sem jo zaključil, so me vprašali, kje bom nadaljeval zdravljenje, saj da se o tem lahko odločim sam. In sem se odločil, da pri njih, torej na onkološkem inštitutu v Ljubljani. Ko so znova opravili vse preglede, ki so jih tudi že v Celju, so ugotovili, da je bolezen veliko bolj napredovala, kot so trdili v Celju,« izkušnjo z zdravljenjem opiše Kočevar, ki je tudi naš naročnik in si s Slovenskimi novicami krajša čas. A novembra lani je moral zaradi vnetja sečil znova v bolnišnico. Takrat kar v Celje, ker je bilo bližje. Še isti dan mu je telesna temperatura narasla na 41 stopinj Celzija, zdravniki pa so ugotovili, da je dobil sepso. 
Mateji so takrat rekli, naj bo pripravljena na vse, na srečo pa je Brankova volja do življenja spet zmagala. Mateja mu stoji ob strani, trenutno zaradi nege moža prejema postrežnino, a ta je nizka. Ko vsak mesec poravnajo vse položnice, jim za potrebe sina, ki je dijak tretjega letnika srednje šole, skoraj nič ne ostane. Kaj šele da bi lahko kaj denarja prihranili. Za kakšne nepredvidene izdatke, denimo. In stopniščno dvigalo, s pomočjo katerega bi Branko premagoval stopnice, je že eden takšnih. Prav tako bo Branko v nadaljevanju potreboval električni invalidski voziček, s katerim se bo lahko popeljal po naselju, saj bo tisti, ki ga ima, ostajal v stanovanju. Za oboje bo potreboval kar nekaj tisoč evrov, zato je Mateja zbrala pogum in se, čeprav nerada in nekoliko skeptična, po pomoč obrnila tako na občino kot na območno združenje Rdečega križa v Žalcu. Nekateri sosedje pa so se na njihovo stisko že odzvali in Branku dokazali, da ne bo ostal sam.

Nepremagljivih 12 stopnic

Danes ima Branko dve nefrostomi, cevki za odvajanje urina, ki sta izpeljani iz ledvic, poleg tega še običajno stomo in protibolečinsko črpalko. Z operacijo so mu nameravali ledvici povezati, da bi lahko imel vsaj samo eno urinsko stomo, a so mu zdravniki poseg zaradi visokega tveganja nazadnje odsvetovali.

Posledice so pustili tudi kemoterapije in obsevanja. »Če je po eni strani to koristno in uničuje rakaste celice, po drugi strani prizadene druge, zdrave,« pove sogovornik, ki mu je obsevanje tako požgalo del hrbtenice, da so ključni trije členi, kjer je tudi center za hojo, mrtvi. Po sepsi, ki jo je dobil, pa se je njegovo zdravstveno stanje v zadnjih štirih mesecih drastično poslabšalo. »Kar naprej me je zanašalo, in ko sem nekajkrat padel, se niti nisem mogel več pobrati,« še pove Branko, ki se sicer za kratek čas še lahko postavi na noge in naredi nekaj korakov, a to je tudi vse.

Zanj je postalo 12 stopnic, ki vodijo v njun dom, nepremagljivih. Ko je bil še zdrav, je vse vedno naredil sam, zdaj pa mora za vsa popravila v hiši koga najeti in seveda plačati. »Najprej moramo urediti stopniščni stol, potem pa bom potreboval še en električni voziček, ki ga bom imel za gibanje na svežem zraku,« pristavi.

V akcijo zbiranja pomoči se je intenzivno vključilo več ljudi in društev, izkazali pa so se tudi že Kočevarjevi sosedje. Olga Hočevar iz polzelske krajevne organizacije Rdečega križa nam je povedala, da je bilo lansko leto za Polzeljane izjemno stresno in si takšnega ne želi več. »Vedno in povsod pa ljudem največjo težavo predstavljajo položnice,« pravi. In upa, da bodo z veliko volje zmogli pomagati tudi Kočevarjevim. Sekretar žalskega Rdečega križa Matjaž Črešnovar pravi, da so že izoblikovali organizacijski odbor, ki bo spremljal potek zbiranja sredstev in bdel nad porabo zbrane pomoči. »Za pomoč smo zaprosili tudi Rdeči križ Slovenije in nekatere podjetnike,« še pove Črešnovar.