ŠENTJUR – Čeprav jih šteje šele 48, je Jožef Krizman že od decembra 2003 upokojenec. Z odločbo Zpiza je bil uvrščen v prvo kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in dobil pravico do invalidske pokojnine. Ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela, so ugotovili. A »ker v postopku še niso zbrani vsi potrebni podatki, ki vplivajo na odmero pokojnine«, so mu določili začasno akontacijo 50.000 tolarjev ter napovedali: »Zavarovancu bo odmerjena invalidska pokojnina s posebno odločbo, ko bodo zbrani vsi podatki.« Žal nam je ni mogel pokazati: »Ker je še nisem prejel.« Zakaj ne, nima pojma. Koliko časa Zpiz potrebuje, da zbere podatke, mu niso povedali – očitno pa več kot osem let in pol.
Odločba CSD razveljavila Zpizovo
Krizmana so na tri leta naročali na kontrolni pregled, vsakič je ohranil invalidski status. Tako tudi leta 2009 odločba celjske območne enote Zpiza – postopek je vodila Magdalena Jerebinšek, kot pravilno pa podpisala direktorica območne enote Taja Žaberl. Toda od prejšnjih se je ta razlikovala v majhni, a kaže, da usodni podrobnosti: »Kontrolni pregled NI potreben.« Krizmana ni nihče opozoril, da bo zato čez tri leta kaj drugače. Saj niti tega ne ve, ali ima omenjena podrobnost sploh kaj opraviti z odločbo, ki so mu jo 18. julija – postopek je vodila Selma Vareško, pravilnost pa s podpisom zagotovila mag. Anica Weber – spisali na šentjurskem centru za socialno delo, kjer piše: »Odločba ZPIZ št. (...) z dne (datuma se niti niso potrudili izpisati, gre pa za odločbo Zpiza iz leta 2009, naša pripomba), se razveljavi z dnem 01. 01. 2012.«
Tako preprosto gre to
Ga pa poučijo, da je »odločba izvršljiva z dnem odpreme« ter da »pritožba ne zadrži izvršitve«. Ni upravičen do denarne pomoči ne do varstvenega dodatka niti česa drugega, ker (jezikovno grozljiv skrotovičen stavek, a tako pač na CSD Šentjur brez posledic pišejo in poslujejo): »Jožef Krizman ni trajno nezaposljiva ali trajno nezmožna za delo ali starejša od 63 let ženska oziroma 65 let moški.«
Ker je Krizman prejšnji mesec skupaj z varstvenim dodatkom še prejel 420 evrov, od tega 321 evrov čiste pokojnine, odločba CSD pa začne veljati s 1. januarjem 2012, torej za nazaj, bo najbrž moral vrniti razliko. Najbolj ga pa mori, ali je sploh še upravičen do pokojnine.
Da bi razjasnil, kako in kaj, je z odločbo v roki stopil na CSD: »Hotel sem se pogovoriti. Šel sem na številko 9, kjer so za pritožbe. Zaposlena mi je povedala, da je brez zveze, da se sploh kaj pritožim. Ko pa sem se razburil, sem raje odšel.«
Alkohola ne uživa, v gostilne ne hodi
»Ata me je učil, da bodi pošten in delaj,« si je Krizman dobro zapomnil. Privlačil ga je šport, igral je z mladinci in kadeti bivšega Kladivarja, treniral je karate. Toda najprej je bilo delo: »Izučil sem se za ključavničarja in varilca, do 1994 sem delal v EMU. Ko je šel k hudiču, sem hitro našel službo v Mariboru. Iz Grobelnega, kjer sem tedaj stanoval z ženo in tremi mladoletnimi otroki, sem se vsak dan vozil v Metalno Montavo. Zanje sem delal veliko tudi v Italiji, večkrat po nekaj mesecev. Trije otroci so bili doma, sem moral. Po cele dneve, vse sobote. Žena me je opozorila, naj ne pretiravam, ker sem z živci na koncu. Zapletel sem se v neki spor, živci so me preprosto izdali, da sem naslednji mesec preživel v psihiatrični bolnišnici v Vojniku. Potem še dvakrat po nekaj tednov. Zdaj že dolgo nisem bil, ne želim si v Vojnik. Zaradi bolezni, uradno disocialne osebnostne motnje, sem moral v penzijo, čeprav nisem hotel. Močan sem kot bik, zdrav ko dren, zaključite mi bolniško, da grem delat, sem rekel pred invalidsko komisijo. Oni pa, da takega, ki bi mi dal zdravniško potrdilo, naj grem delat, ni.«
Potem je na tri leta hodil pred komisijo, ta je zaradi izvidov vsakič podaljšala upokojitev. Pred tremi leti je psihiater med drugim zapisal: »Ne more se skregati – ali se umakne ali se pa stepe. Alkohola ne uživa, v gostilne ne hodi. Želi si edino, da ga ljudje pustijo pri miru. Vsa leta, odkar ni bil tu, jemlje nozinan, brez njega ne zaspi, kljub zdravilom je brez obstanka (...). Zaradi osebnostnih potez ni za redno delo. Terapija isto dalje.«
Pa se to, očitno, v zdajšnjih okoliščinah uradnikov CSD, Zpiza in še kje ne dotakne. Obolelega proletarca, kar Krizman zagotovo je v najbolj prvinskem smislu, ni pač nikomur mar.
Nekdo mora začeti
Na to, če se izpolni črna slutnja, je Jožef Krizman odvrnil: »Edina tolažba mi je, da so otroci odrasli, pri poklicu in kruhu. Ne želim pa biti nikomur v breme, vzeti mi ne morejo nič, v življenju nimam več kaj izgubiti. Tako daleč so me spravili, da bom, če mi popustijo živci, storil kaj, česar ne bi smel. Pa naj me dajo v zapor, naj me potem živi država. Tako daleč me spravljajo. Zavedam se, da je podobnih upokojencev s 300 evri na tisoče. Pa so tiho, doma se jočejo. Treba bo iti v Ljubljano in narediti agadir, da se to konča. Zbrati se moramo, moj telefon je 031 473 211, ko nas bo 50, se bodo še drugi pridružili. To bo vse drugače kot zdaj, ko gredo pred vlado marširat upokojenci s po 1500 evri pokojnine. Nekdo mora začeti – bom pa jaz!« Še nekaj ga žuli: »Tu v dom upokojencev je pred volitvami Karl Erjavec hodil iskat podporo. Naj mi zdaj razloži, kako naj kot invalid prve kategorije preživim po prejetju odločbe CSD! Naj pride v Šentjur in mi pove, če ima jajca!«
Nezaslišano
Psihiater je aprila 2009 o Jožefu Krizmanu zabeležil: »Na parkirišču se je sprl z nekom, ki je parkiral na prostoru za invalide, pa je Krizman dobil dva meseca pogojne kazni za dobo enega leta.« Da, sodnik je kaznoval invalida, ker je pred zlorabo branil za invalide rezervirani parkirni prostor.