Obnovili so mu moped in še zgradili dvigalo

RIBNICA – Motorji so od nekdaj simbol neukročenosti in svobode, tudi za člane pred enajstimi leti v deželi suhe robe zraslega kluba APN-6, ki ga sestavlja dvajset resničnih ljubiteljev lahkih Tomosovih dvokolesnikov. Izdelani pred več kot 40 leti so zadnje desetletje v popolni tehnični in potovalni zmogljivosti, kar je neke vrste obveza, poudarjena tudi v klubskem pravilniku. Ta članstvu med drugim priporoča pomembnost utrjevanja tovariških navad, ki se nekako najbolj plemenitijo ob potovanjih. To je na svoji koži v nesreči spoznal njihov član Matjaž Petek.

Jubilejno 10. potepanje

Zvok harmonike, plapolajoče državne in ribniške zastave, nagovori in (kolektivni) hrup motorjev na krožni poti skozi vas, preden jo v vnaprej določeni koloni odrinejo na državno cesto, je bil del obveznega protokola tudi ob lanskem desetem, jubilejnem potepanju po tako kot vsa leta dotlej ozemlju nekdanje skupne domovine. Večina izmed tako imenovanih bencinskih jezdecev ji je tudi služila, Matjaž Petek celo v obdobju, ko je Juga štela zadnje dneve, in sicer v Karlovcu, mestu na bregovih štirih rek, nedaleč od slovenske meje v Beli krajini. Čeprav je bil tisti poletni čas 1991 zaradi razmer, ki so klicale vojno, kakopak turoben, je bil po 23 letih v Dugi Resi nedaleč od Karlovca na še težji življenjski preizkušnji. »Devetnajst prijateljev nas je 20. avgusta lani, bila je sreda, okoli 13. ure pomahalo svojim in jo drug za drugim iz Dolenjih Lazov, kjer je sedež društva, mimo Ribnice odrinilo proti Kočevju. Od tam smo po vijugasti regionalni cesti varno pripeljali do mejnega prehoda Vinica v smeri Karlovca. Končna postaja prvega dne je bila v Veliki Kladuši v Bosni in Hercegovini,« Matjaž opiše začetek popotovanja. »Iz Kladuše, takšen je bil načrt, bi se prek Bihaća pripeljali do Paklenice pri Zadru ter parkirali.«

V opel astro

Tako kot velevajo predpisi so motoristi tudi na usodni dan peljali previdno, predvsem zavedajoč se, da so v tujini – pa, roko na srce, glede na prostornino motorjev prav divjati niti ne bi mogli. Matjaž je zaradi vse večje gneče v prometu ostal na repu razvlečene kolone, bil je peti od zadaj. V Jarčem Polju je namesto po glavni cesti čez most zavil desno, proti Novigradu na reki Dobri, tako so zapisali tamkajšnji možje postave.

»Odvrtelo se je kot v filmu. Nenadoma sem trčil v osebni avtomobil opel astra, ki je pripeljal iz nasprotne smeri, in ostal brez spomina. Preden sem padel na tla, naj bi me dobesedno vrglo čez avtomobil. Povedali so mi, da je voznica takoj ustavila, mimoidoči so mi ponudili pomoč, med njimi je bila neka upokojena zdravstvena delavka. Poklicali so rešilca, na poti v bolnišnico sem se ovedel. Zdravniki so omahovali, šlo je za zelo hudo poškodbo nog in rok, so mi dejali. Videti je bilo, da je z glavo, nosil sem čelado, in hrbtenico vse v redu,« se Matjaž spominja prvih ur ob srečanju s prijaznim osebjem karlovške bolnišnice. In našteje: zlome stegnenice, desnega kolka, levega kolena, zapestij obeh rok, levega palčnika, poškodbe arterije leve noge, prsnega koša. Med enotedenskim zdravljenjem so mu oskrbeli arterijo, čeprav je obstajala bojazen, da bi lahko zaradi hude poškodbe celo izgubil levo nogo.

Sledilo je dvomesečno zdravljenje z operacijami in vgraditvijo nadomestkov v poškodovani del telesa v UKC Ljubljana, nato enomesečna domača oskrba. Novembra lani je terapijo nadaljeval v zavodu Soča, po poltretjem mesecu je le stopil na nogi, a še zdaleč ne tako zanesljivo kot pred nesrečo. Še najbolj ga izdaja desna noga s stopalom, zato pri hoji uporablja bergli, neznosnih bolečin, ki se mu odražajo na obrazu, sploh ne omenja. Postane pa zgovoren pri odstiranju spominov po mesecih okrevanja in širokogrudnosti sodelavcev, prijateljev, znancev, seveda najbližjih … in motorističnih tovarišev. Prvi večer je v karlovški bolnišnici čutil njihovo bližino, saj so nekateri dolgo stali ob njem, drugi so prenočili v tem mestu. Po diagnozi je stekla akcija, kako Matjažu pomagati in hkrati omiliti stisko njegovim najbližjim. Ne da bi vedel, ga je po vrnitvi iz Soče v domače Dolenje Laze čakalo namensko hišno dvigalo! Material zanj so primaknili v njegovem podjetju Riko Kor, izvedbe pa so se lotili apnjevci in prijatelji.

Prenovili še motor

»To je bil trenutek, ki mi je vcepil neverjetno moč. Spoznal sem, kako nepopisno lepo je, ko v nesreči ne ostaneš sam. Takrat sem bil priklenjen na invalidski voziček. Žena, otroka ter starši bi me težko nesli po stopnicah v stanovanje. Vsem tisočkrat hvala,« je ganjen Matjaž.

A to ni bilo edino presenečenje. Že med terapijo v Soči so mu prijatelji po bencinu v nesreči zvit motor, ki se ponaša s častitljivimi 41 leti, popolnoma obnovili. Matjaž Petek verjame, da bo morda že to leto spet v njegovem sedlu. Pravzaprav je prepričan, enako trdne vere so njegovi tovariši: celo dogovorili so se že, da bo prav on vodil enajsti APN-tour, tokrat po poteh in stranpoteh dežele pod Alpami.