Radeče so več stoletij zaznamovali splavarji, saj so bile glavno pristanišče na Savi do Zagreba. V 19. stoletju so zaslovele po Piatnikovi papirnici ob rečici Sopoti, kjer so izdelovali papir za njegove znamenite igralne karte. Od leta 1951 pa so znane tudi po prevzgojnem domu v starodavni graščini Novi Dvor, ki stoji kilometer iz mesteca že na bližnjem Hotemežu. Če so ptički brez gnezda zaradi vzgojnih ukrepov ujeti v sicer prenovljene srednjeveške grajske zidove, pa jim je za tolažbo vsaj to, da jih obdaja dragocen park dreves in grmovnic, med njimi tudi eksotičnih in zelo redkih.
Pozabljena speča Trnuljčica
Zaradi bližine ustanove, ki obiskovalcev sama po sebi ne privlači, ampak se ji raje v širokem loku izognejo, je park za pol stoletja podobno kot Trnuljčica obtičal v pozabljenosti. Drevesa so žalostno propadala. S poljubom je pravljično deklico odčaral princ, park pa je pred desetimi leti za javnost obudila ob ekošoli zbrana iniciativna skupina. Med pobudniki uveljavitve parka najdemo vrtčevske, šolske, turistične, hortikulturne, gozdarske, krajevne zastopnike. Med njimi tudi Lada Močivnika iz prevzgojnega doma, Jožeta Praha iz brežiške območne enote Zavoda za gozdove, kot zastopnico krajanov pa Rafaelo Pintarič, ki je medtem napredovala v županjo.
Med letoma 1926–1942 je bila graščina Dvor v lasti redovnic hčera krščanske ljubezni – usmiljenih sester, ki so jo poimenovale Marijin dvor. Pred kratkim jim je bila v denacionalizacijskem postopku vrnjena. Kakšne načrte imajo z njo, Radečani še nič ne vedo. Si pa močno želijo, da parka ne bi zapirale pred javnostjo že zato, ker dendrološki biser vsakogar očara s svojo lepoto in energijo miru, ki jo izžareva. |
Začeli so iz nič, saj ni bilo razjasnjeno niti območje parka (zato je bilo marsikatero dragoceno drevo že posekano) niti lastništvo.
Graščinski park je nastal v drugi polovici 19. stoletja pod lastnikom posestva dr. Ludvikom pl. Guttmannsthall-Benvenutijem: »Še danes vidna parkovna ureditev je po vzoru baročnih vrtov pozneje urejena v organskem krajinskem slogu iz začetka 20. stoletja z dodanimi eksotičnimi primerki. Park je zasnovan tako, da so bila med mrežami naravno speljanih poti v gručah ali posamično zasajena parkovna drevesa. V letu 1913 je bilo tam okoli 100 različnih vrst drevja in grmovnic, med njimi mnogo eksotičnih. Leta 1949 je ostalo le še 19 redkih eksotov, vse drugo je bilo posekano med drugo svetovno vojno in po njej. Na raziskovalnem taboru leta 1990 je bilo popisanih 315 primerkov dreves in grmov.«
Gozdarski inženir Jože Prah je po prvem sestanku zapisal: »Verjamemo, da bo park (...) kot bogata botanična dediščina postal urejena in obnovljena oaza miru ter zakladnica znanja za sedanje in bodoče rodove.« Pa še pribil: »Obnova je naša etična obveza.«
Slikar posmrtno rešil drevo
Potem so gozdarji popisali kar 548 dreves, jih prostorsko opredelili, ocenili zdravstveno stanje in izmerili njihov premer ter višino. Tako so ugotovili, da je največ, kar 80, klekov, pa 56 smrek in 44 hrastov. Najdebelejši je hrast vrste dob s 137 cm premera, ki je s 44 metri tudi najvišji med vsemi. Povprečen premer vseh dreves je 43 cm, skupna lesna masa pa okoli 1000 kubičnih metrov.
»Treba bo tudi kaj posekati pa na novo zasaditi. Še posebno bi bilo treba posamezna drevesa obrezati, odstraniti suhe veje in glive,« so si že zadali naloge. Pri glivah gre za drevesne gobe, ki poganjajo na deblih in koreninah ter jih pospešeno shirajo.
V prenovljeni park z opisnimi tablami, kamor nas iz mesta pripelje pohodna učna pot, so vse pogosteje vodili otroke, za njimi so prihajali odrasli, pod mogočne krošnje vabijo na koncerte domači godbeniki na pihala. Pozabljeno in nadležno zakotje so obudil v prostor zasebne meditacije, šolskega učenja drevesnih vrst in družabnih srečanj.
Pa ni šlo vedno vse gladko. Našli so se namreč tudi taki, ki bi bili še vedno radi prosto žagali po parku. Varuhi so jih včasih prav mukoma odganjali. Tako je hotel nekdo z vso silo podreti bor, ki raste na savskem bregu. Tistega, ki ga je nekoč risal slikar Božidar Jakac. Šele utemeljitev parkovnega varuha, da je drevo kot Jakčev motiv postalo nedotakljivo, je odgnali žagarja. Posmrtna zasluga umetnika torej je, da bor še vedno raste.
Vzgoja za dobrodelnost
Na prireditvi v parku ob dnevu gozdov je Prah pesniško vzneseno spomnil: »Drevesa nas živijo in vredna so, da jih spoštujemo. Danes jim celo pojemo – naj ne bo zadnjič!«
Radečani so hitro vzljubili spet odkriti in oživljeni park. Po malem so na prazne zaplate sadili nova drevesa, druženja pod krošnjami pa so postala priljubljena družabnostna oblika. Vsaka generacija radeških šolarjev posadi spominsko drevo v hotemeški park, ki navdihuje tudi druge. Sevničane je tako ogrel, da so sklenili vsako leto slovesno posaditi lipo v eni izmed svojih krajevnih skupnosti. Kot prvo so jo v Zabukovju v spomin pokojnemu dr. Janezu Drnovšku.
Že deset let za obnovo in vzdrževanje parka zgledno skrbijo tudi domski varovanci in njihovi vzgojitelji. Ko je predlani avgusta med neurjem strela poškodovala nekaj odraslih dreves, so po navodilih strokovnjakov odstranili poškodovani les. Med pospravljanjem se jim je porodila dobrodelna zamisel, da ga za drva podarijo socialno šibkim družinam in posameznikom. Zgled še za koga?