Obljube o ureditvi hotela visoke kategorije so propadle

ŠMARJE PRI JELŠAH – Na razgledni vzpetini v Zadržah nad Šmarjem pri Jelšah že nekaj stoletij stoji dvorec Jelšingrad. V virih iz 15. stoletja na tem mestu omenjajo dvor Erlachstein, nekaj desetletij pozneje pa se je že pojavila slovenska oblika imena Jelsche (Jelše). Dvor, ki je bil sprva celjski fevd, so med upori leta 1635 oplenili kmetje, zatem pa je novi najemnik, baron Žiga Gaisruck, stare zidove prezidal v graščino. Sledile so pogoste menjave lastnikov, nekaj časa, do leta 1870, je bil v dvorcu sedež deželnega sodišča, pred drugo svetovno vojno je posest upravljala družba, ki se je ukvarjala z lesno trgovino. Po vojni je dvorec-graščina izgubila nekdaj bogato opremo, do leta 1974 pa je bil v njej dom onemoglih. Tega leta je zidove dodobra razmajal potres, ki je opustošil stavbo, v kateri so še vztrajali redki stanovalci.

Veliko besed

Graščina je bila sicer sem ter tja deležna pozornosti, toda odločilnega koraka k prenovi in spremembi namembnosti ni storil nihče. Bilo je le veliko besed.

Kdor je v minulih letih po naključju našel pot do graščine Jelšingrad v Šmarju pri Jelšah ter imel srečo, da je tam našel sogovornika, je bil deležen vznesenega poduka o reševanju in ohranjanju zgodovinske dediščine. Načrti in želje so se kar prepletali med seboj, dodati je bilo treba le veliko mero domišljije in obiskovalec se je znašel sredi urejenega igrišča za golf (najprej devet, pozneje osemnajst lukenj, so povedali); v središču gladko pristrižene vijugaste travnate planjave naj bi kraljevala graščina Jelšingrad, vsa bleščeča in vabljiva, ki pa v svoje razkošne sobane ni sprejela še niti enega gosta. »To bo raj za petične goste,« so govorili načrtovalci velikega projekta, od katerega so do dandanes ostale le besede in žalostna podoba stavbe, nekoč gosposkega doma, ki namesto petičnežem daje zavetje brezdomnim mucam, morda kakšnemu klošarju ali ljubezenskemu parčku.

Nedvomno so imele turistične želje trdno podlago, saj so se pred dvema desetletjema in več načrtovanja lotili v Zdravilišču Rogaška, kjer so se na te reči spoznali. Toda zdi se, da je z leti navdušenje bog ve zakaj usahnilo, le ugibamo lahko, da gre najbrž za denarce. Oziroma za zavezano ali prazno vrečo, ki bi, če sodimo po stanju na terenu, morala biti zares ogromna.

Od potresa leta 1974, ki je iz zdelane graščine pregnal ostarele varovance doma onemoglih, je minilo kar precej let; takrat se je pokazala možnost, da bi izpraznjene sobane, čeprav močno razmajane, prevzeli turistični načrtovalci. A stropi in zidovi so dolgo ostali podprti s tramovi, čeprav je Jelšingrad kot perspektivna tujska postojanka medtem že zamenjal lastnika. Pred desetletji ga je kupil Beograjčan, domnevno bogat petičnež, ki je živel v Londonu. Po nekakšni pogodbi naj bi v določenem času zaživel prenovljeni hotel, a je možakar, kot se je izkazalo, izgubil voljo. Ko je Rogaška ustanovila podjetje Golf klub Jelšingrad, so bili načrti ponovno potrjeni s pogodbo, napovedi, kot smo že omenili, pa prav vznemirjajoče. Kdor je poslušal, je skoraj verjel. Ker pa londonski Beograjčan do predpisanega roka, leta 1992, ni izpolnil svojega dela pogodbe, so snovalci igrišča za golf začeli izvajati gradbene posege v travnike in njive. Okoliški kmetje, ki so dobili izplačano odškodnino za zemljo, ki naj bi jo poslej teptali golfisti, so nejeverno pogledovali tja, kjer so prej kosili in sejali. Ko se ni in ni premaknilo, so nekateri bentili, češ, lahko bi jo obdelali, ne pa da čakamo na tiste luknje. Vendar je resnici na ljubo treba povedati, da so dobili pošteno plačilo.

Luknje za golfiste

Jelšingrad je tedaj resda dobil igrišče za golf, ki se razteza na 21 hektarjih in, kot pišejo v reklami, v celoti objema dvorec Jelšingrad ter grajski park z mnogimi eksotičnimi drevesi. V sklopu igrišča so odprli vadišče za golf s površinami za vadbo dolgih in kratkih udarcev ter klubski prostor, na novo pa bosta ob dvorcu zaživeli recepcija in trgovina z golfsko opremo, obljubljajo. Igrišče za golf z devetimi luknjami ponuja razgibana igralna polja s širokimi zelenicami, naravnimi ovirami in privlačnimi pogledi na cerkev svetega Roka, hrib Sveti Miklavž ali na Šmarje pri Jelšah ter bližnji vasici Dvor in Senovico... Tako pravijo reklamni napisi, ki pa seveda molčijo o tem, da je graščina pravo strašilo, ki nezadržno propada. Kot rečeno, igralci golfa so dobili luknje, dvorec pa svojo nekdanjo gosposkost sramežljivo razkazuje le še v posameznih ohranjenih detajlih.

Kakor koli že, graščina, delno zgrajena v mavrskem slogu, z obokanimi stropi, živobarvnimi slikarijami in odpadajočo štukaturo, še vedno čaka dobrotnika. Skrajni čas je za popravilo (obnovo) ali strogo prepoved ogledov. Vsi, ki so graščino uporabljali od graščakovih časov dalje, so namreč v njej le stanovali ali počeli kaj drugega, le o vzdrževanju niso premišljevali; bili so madžarski begunci, lovska družina, nekaj časa vojaška skladišča, dom onemoglih... In vselej, ko so vstopali, so lahko na marmorni plošči nad portalom prebrali napis: »Gradil sem ga z ljubeznijo, vzdržujem ga z ljubeznijo.« Zdaj je ta star napis resnično v posmeh vsem, ki obljubljajo, načrtujejo in se grejejo z velikimi turističnimi obeti.

Trenutno bi lahko od gostov iztržili dobiček le za – ogled hiše strahov.