Kultna hala Tivoli (prav nihče ji ne reče dvorana) brezpogojno spada v skupino tistih ljubljanskih ikon, brez katerih si mesta sploh ni (bilo) mogoče predstavljati. Dvorano na zgornji terasi pri Cekinovem gradu in s Kozlerjevo pivovarno Union onstran Celovške je njen arhitekturni oče Marjan Božič predvidel že v projektu Športnega parka Tivoli, ki so ga začeli graditi leta 1957. Čeprav je bila mišljena zlasti kot domovanje vse boljših košarkarjev AŠK (Akademski športni klub) Olimpije, drsalcev in hokejistov, so pod streho nove lepotice velikih pet minut prvi dočakali namiznoteniški igralci in igralke, ki so se za naslove najboljših na svetovnem prvenstvu SPENT 65 udarili komaj nekaj dni zatem, ko so dvorano zapustili še zadnji monterji (vas to kaj spominja na Stožice?). Prvenstvo si je v enajstih dneh ogledalo kar 160.000 ljudi! Letos bo torej tivolska dama stara 50 let, pokriti bazen, ki so ga zgradili ob njej deset let pozneje, pa 40.
V 50 letih je imela samo pet direktorjev in eno direktorico. Prvi je bil Boris Kristančič, drugi Stane Aljančič, tretji Miklavž Sever, ki je bil to kar nekaj desetletij, za njim je bil direktor Igor Makoter, predvsem po želji župana Zorana Jankovića (mesto je lastnik zavoda) ga je zamenjal Roman Jakič, zdaj pa je na čelu Tatjana Polajnar, uradno direktorica Javnega zavoda šport Ljubljana, pod katerega spadajo tudi dvorana in stadion v Stožicah in še osemdeset športnih objektov, nekdaj pa zaposlena v Jankovićevi Electi.
Malone vseskozi, razen v obdobju Kristančiča, pa je bil za vse mogoče prireditve odgovoren Dragan Banović, ki je to še danes, sicer direktor področja zavoda. Brez Baneta se ne zgodi nič. Vsekakor je bil in je Banović desna roka vseh direktorjev in je nenadomestljiv, najdlje seveda popularnega Mikla, nekdanjega rokometaša Severja. Rokometašica je bila tudi Polajnarjeva, rekli so ji Pola, bila je celo slovenska reprezentantka in ena naših najboljših vseh časov v tej igri z žogo. Sever je bil tudi večkratni član organizacijskih odborov skoraj vseh svetovnih in evropskih prvenstev, ki so bila v dvorani pod Šišenskim hribom. Malone vsi direktorji zavodov, ki je skozi zgodovino spreminjal ime, vedno pa imel sedež v hali, so bili nekdanji športniki, košarkar Kristančič in Polajnarjeva celo vrhunska, prav vsi pa športni funkcionarji v različnih športih. No, nekateri direktorji, roko na srce, so vendarle malce zaudarjali po politiki...
Izgradnja objektov v takratnem športnem parku ing. Stanka Bloudka se je nadaljevala z zimskim kopališčem, ki je bilo po načrtih arhitekta Fedje Koširja dograjeno in odprto 1975. Takrat je bil direktor karizmatični košarkarski oče slovite AŠK Olimpije Boris Kristančič, ki pa glede pokritega bazena v Tivoliju ni imel ravno najbolj srečne roke. Menda zaradi varčevanja ni bil zgrajen olimpijski, 50-metrski, ampak nekaj, kar ni bilo ne tič ne miš, torej 33-metrski (ta na koncu ni stal skoraj nič manj, kot bi olimpijski), in že pred štirimi desetletji neprimeren za vrhunske mednarodne plavalne mitinge pa tudi trening naših najboljših plavalcev. Leta 1991 so kopališče spremenili. Porušen je bil stolp za skoke v vodo, ti so nekako takrat, vendar ne zaradi podrtja stolpa, v Sloveniji tako rekoč izumrli. Triintridesetmetrski bazen so pregradili tako, da sta nastala dva, 25-metrski in manjši, v katerem se najmlajši učijo plavati. Ljubljana pokritega olimpijskega bazena še danes nima, in nič ne kaže, da bo kmalu drugače, veseli pa, da bo vendarle dobila nazaj kultno kopališče na drugem koncu mesta – obnovljeno Kolezijo.
Leta 1970, ki se ni ponovilo nikoli več, so zaznamovali zvezdni trenutki hale v vseh pogledih. V pičlih osmih mesecih so bila namreč v njej kar tri svetovna prvenstva, poleg košarkarskega še v umetnostnem drsanju in gimnastiki, s čimer je bil v prirejanju športnih tekmovanj za vekomaj postavljen mejnik, hala pa si je zagotovila prostor med nesmrtnimi. Še posebno ker so postali košarkarji z Ivom Daneuom na čelu svetovni prvaki, Miro Cerar pa je na svojem zadnjem velikem nastopu na konju z ročaji osvojil najžlahtnejše odličje. Pa še koncert slovite skupine Blood Sweat & Tears in muzikal Hair sta bila tisto leto.
Pozneje so bila v dvorani še mnoga velika tekmovanja, vendar tistih v največjih in najodmevnejših športih ni bilo več veliko. Halo so prehitele številne dvorane po Evropi, povozil jo je čas, postala je stara, iztrošena in tehnološko zaostala. Kljub temu pa je bila jeseni 2013 ena od predtekmovalnih skupin Eurobasketa vendarle spet v njej. Nekaterim, zlasti nekdanjim košarkarjem in hokejistom Olimpije, pa še marsikomu, stopijo solze v oči, ko steče pogovor o spoštljivi stari dami in dogodkih v njenih nedrjih. In vedno bo tako.
Velika usta odprla veliko dvorano
Zgodovina velikih prireditev v dvorani Tivoli se je začela s spektaklom, ki pa ni bil športni. Njen prvi gost je bil sloviti ameriški jazzovski glasbenik Louis Armstrong. Za velikega zvezdnika iz New Orleansa je bilo gostovanje v Tivoliju že drugi nastop v Ljubljani. Prvič se je navdušenemu občinstvu predstavil šest let prej, odtlej pa se je mesto precej spremenilo. Armstrong je leta 1965 prebival v novozgrajenem hotelu Lev, namesto na Gospodarskem razstavišču je koncertiral v tivolski dvorani, kjer resda še ni bilo položenega parketa, pa tudi nastop popularnega glasbenika ni bil v znamenju zamude. Leta 1959 se je njegov koncert namreč začel s kar šesturno zamudo, ki jo je povzročila zamuda letala iz Pariza, od koder je priletel v Zagreb, pozneje pa se je še nekaj ur cijazil po zasneženi cesti do Ljubljane. Tokrat je bilo drugače: Armstrong je prispel v Ljubljano že pet dni pred koncertom, se opoldne drugega dne kar v Levovem baru dogovoril s slovenskim trobentači za jam session in si na Voglu nekoliko opomogel od naporne turneje po vzhodni Evropi. Pred nastopom je skočil še na koncert v Novi Sad. V nedeljo, 4. aprila, zvečer je Tivoli doživel svojo krstno prireditev – nastop trobentača in pevca z nadimkom Satchmo (satchel mouth, velika usta) in njegove skupine All Stars. Armstrongov jazzovski dogodek je obnorel 6000 gledalcev. Nekateri malce starejši Ljubljančani se koncerta legendarnega trobentača in pevca z značilnim hripavim glasom spominjajo tudi po tem, da je med igranjem nenehno hodil k mizici, na kateri so bili vrč in kozarec ter velika bela servieta iz blaga, s katero si je Satchmo nenehno otiral in brisal pot. Vsakič je izpraznil tudi kozarec. V vrču pa ni bila voda, temveč tekočina enake barve oziroma brez barve, vendar iz povsem drugih sestavin... Tako vsaj vedo povedati nekdanji ljubljanski jazzisti, predvsem trobentači. Zanimivo, da bo tudi letos v praznovanje jubileja vključen glasbenik, himno dvorani Tivoli namreč piše popularni Magnifico, kajpak veliki ljubitelj športa.
