Objemi na zalogo

Spomnim se dneva, ko sem na pol z veseljem, na pol v strahu svojim domačim oznanil, da bom kmalu odšel na misijo v Afganistan. Ker je bilo še nekaj mesecev do odhoda, so mojo novico nekateri sprejeli zadržano, češ, kje je še to, drugi, meni najbližji, pa z begajočimi pogledi in cmokom v grlu.

Po mesecih usposabljanja in opremljanja je bil trenutek slovesa vseeno zelo težak. Najbližje sem zares močno in na dolgo stisnil k sebi, kot bi želel nabrati v sebi objeme za vnaprej, na zalogo, druge pa sem objel le v mislih. Afganistan je realnost, odšel sem za pol leta.

Pred nekaj leti sem že okusil mirovništvo, ko sem prispeval svoje za mir na Kosovu, a tokrat je vse drugače. Afganistan je nov, tuj, zelo daleč in zato izjemno privlačen. Že potovanje je bila prava avantura. Opremo smo naložili v kombi in se odpeljali v Rim. Na vojaškem letališču je po dolgih procedurah le sledilo vkrcanje na letalo zavezniških partnerjev. Letalo je bilo brez oken, polno tujcev, le slovenski kolega, štabni vodnik Urban Kralj, ki potuje z mano, me povezuje z domovino. Pilotsko osebje je v hitri, meni nerazumljivi italijanščini podalo še varnostne usmeritve za polet. Po nekaj urah smo le pristali, najprej v Abu Dabiju, kjer so nam dolili gorivo. Takoj nas je obsijalo vroče sonce, temperatura je že zjutraj okrog 40 stopinj. Po treh urah vročega počitka, žal brez kopalk in skoka v morje, je sledila nova runda, polet do Afganistana.

Pristanek v Heratu je bil mnogo bolj razburljiv. Ne vem, kaj se je dogajalo, ker nič ne vidimo iz letala, motorji hrumijo, letalo v močnem vetru poskakuje, se nagiba, potem pa se končno trdo spusti na pristajalno stezo. Še nekaj vijuganja po letaliških poteh in končno smo se ustavili. Vznemirjenje se vrne: zdaj, zdaj bo, zdaj bom prvič videl Afganistan!

Nekaj potnikov je bilo že starih mačkov, bili so že v mednarodni vojaški bazi v Heratu, ti so popolnoma mirno hodili proti izhodu. A nekaj nas je bilo novincev, ki smo z velikim zanimanjem pogledovali proti vratom. Zunaj je bilo vroče, svetloba je popolnoma drugačna kot doma, pesek vidiš daleč naokoli, vse do gora, ki jih medlo opazim v daljavi. Ko sem hodil proti izhodu z letališke steze, sem uvidel kolege, ki so že nekaj mesecev v Afganistanu. Seveda so nasmejani. Ko nas zagledajo, zanje to pomeni, da bodo kmalu doma. Oni poleti, jaz šele decembra.

Selam alejkum! Pozdravljen, Afganistan!