Popisati grozljivo tragično družinsko zgodbo, ki mi jo je naložilo delo, je ponudilo nevsakdanjo, sleherniku nedoumljivo priložnost. Čast sem imel sprejeti nepotvorjen, srčen stisk dveh drobnih ročic okoli vratu. Bitje rahlo kodrasto zlatih las in kot nebo po dežju modrih oči me ob pritisku na zvonec ni vzelo v mar. Sedelo je na svojem plastičnem motociklu, me ošvrknilo z očmi in se odpeljalo v dnevno sobo gledat risanke.
Delo sem opravil profesionalno, z distanco, kajti držim se osnovnega pravila: problemov drugih ne nosim s seboj, ne nalagam si jih na svoja pleča. V tej naši dolini šentflorjanski, polni umazanih zgodb vsakdanjika, bi si še tako jekleno trden kronist zlomil hrbtenico pod težo vsakodnevnika. Če bi križe in težave, nasilje, prevare, podtikanja, kraje, poneverjanja, umore in predvsem laži, ki so postale del nacionalne folklore, nosil s seboj, bi krepnilo še tako trenirano tovorno živinče, kaj šele ljudsko bitje.
Potem sem naletel na te junake črne kronike. Dogajalo se je zaradi nasilja in alkohola, ki predstavljata podalpskemu krjavlju eksplozivno mešanico za izživljanje. Oče otrok je pristal v priporu. Čaka na sojenje. Mati je ostala sama, no, saj je bila že prej bolj kot ne prepuščena lastni iznajdljivosti, z deco, ki bo brez pomoči skupnosti v kratkem trkala na vrata centrov za socialno delo ali policije. Prihodnost jim je zaradi družinskih razmer jako zajebano tlakovana. Še pljunil ne bo nihče v strugo njihove izsušene reke življenja, za katero niso sami krivi. Potem se je okoli vogala prismukal njihov najmlajši, že ko sem stal z eno nogo v koraku za zbogom. Gledala sva se. Brez mimike. Brez besed. Časa v tistem ni bilo. Ne mojih otrok, ne moje družine, ne njegovih bratov, mamice, očeta, ki ga bo čez čas pozabil. Nikogar ni bilo. Samo jaz in ta fantič. Mož na moža. Mano a mano v slogu Ernesta Hemingwaya. Potem je smrkavec stegnil roke proti meni. Moral sem ga dvigniti s tistega plastičnega motorina. Moral objeti! Morala sva si dati trenutek, ko naju je oba pobožal en sam, skrajno droben sončni žarek. Brez besed sem šel. Samo zaradi sončne svetlobe še ni lep dan. Prekleto življenje!
