Občudovana kraljica noči in osovražena tašča

Da bo vrtnarka, je Lučka Lipnik začutila že v otroštvu, ko je starega očeta opazovala pri vrtnarskem delu. Pozneje je končala vrtnarsko šolo. Ko je občina Rogaška Slatina od gojitelja Zvonka Čoha odkupila izjemno zbirko kaktusov in ji ponudila zaposlitev, je delo brez omahovanja sprejela. Kaktusi so bili ljubezen na prvi pogled.

Zvonko Čoh, ki je svojo enkratno zbirko sestavljal več kot 40 let, ji je pokazal, kako se razmnožujejo s semeni in potaknjenci, kako se presajajo ter se cepijo na različne podlage. Zdaj mineva že sedmo leto, odkar je skrbnica v Paviljonu kaktej v Cerovcu pod Bočem.

Brez potrpljenja ne gre

Kaktusi niso preveč prijazne rastline. Ne moremo jih pobožati, kvečjemu se lahko nanje po nesreči nabodemo. No, Lipnikova se z njimi ukvarja z veseljem in ljubeznijo. Po že preživelem prepričanju bodečih rastlin naj ne bi podarjali, le 10. marca ob dnevu 40 mučenikov, ko praznujejo moški. Ljubitelji kaktusov jih bodo seveda veseli kadar koli.

Tisti, ki bi se želeli ukvarjati z vzgojo teh rastlin, potrebujejo zlasti eno lastnost – potrpežljivost. Da kaktus prvič zacveti, je treba čakati tudi po nekaj let. So drugačni od enoletnih rastlin, so nekaj posebnega. Na pogled so lahko precej robustni, a so hkrati precej krhke rastline, želijo si pozornost. Hitro pokažejo, če jim kaj ne ustreza.

Po štirih desetletjih zacveti

Lipnikova skrbi za več kot 1700 različnih vrst, skupno 7000 kaktusov in sočnic z vseh koncev sveta. Njihove oblike spominjajo na različne stvari, zanimiva so domača poimenovanja. Da tašče v zavesti ljudi niso posebno priljubljene, dokazuje kaktus kroglaste oblike, posejan s številnimi trni. Imenuje se taščin fotelj ali grusonov ježkar (Echinocactus grusonii). Američani ga imenujejo golden ball – zlata krogla. Je eden najbolj znanih kaktusov, saj je najbolj pogost kot gojena vrsta, v naravi pa je skrajno ogrožen. Naravno rastišče je v Mehiki, cveti pa šele po 40 letih.

Kaktus Astrophytum myriostigma se imenuje tudi škofova kapa, saj spominja nanjo. Izvira iz Mehike – prav tako tudi starček (Cephalocereus senillis), ki v domovini zraste do 15 metrov in doseže 40 centimetrov širine. Med množico kaktusov v paviljonu eden spominja na kačo, drugi na možgane. Bujna domišljija najde še druge podobnosti.

Premer le 12 milimetrov

Saguaro (Carnegiea gigantea) je zaradi svoje oblike najbolj znana vrsta kaktusa. Ima značilno rogovilasto obliko in je pogosto predstavljen v literaturi, znan pa je predvsem iz ameriških vesternov kot tipična rastlina v puščavi. Zraste prek 12 metrov, lahko pa doseže starost več kot 150 let. Je simbol Arizone. V prvih 50 letih zraste le do pol metra visoko in potrebuje 75 let, da začnejo iz glavnega stebla izraščati prve veje. Visoke veje saguara so skrivališče za različne živali, predvsem ptiče. Detli in rumene žolne izdolbejo luknje v zgornjem delu stebla rastline in si v njih ustvarijo gnezda. Luknje so globoke in sčasoma olesenijo. Po odmrtju rastline ostane tkivo v obliki nekakšnih čevljev, to pa so staroselci uporabljali kot posode.

Najmanjši kaktus je Blossfeldia liliputana, ki raste v severni Argentini in Boliviji, njegov premer pa je le 12 milimetrov. Kraljica noči (Selenicereus grandiflorus) cveti samo eno noč v topli polovici leta, in sicer komaj šest ur. Cvetovi imajo premer od 17 do 22 centimetrov. Rastlina je nenavadna zato, ker ima kači podobno, plazeče se steblo, ki doseže tudi več kot deset metrov dolžine.