Občina zdravstvenemu domu vzela 1,2 milijona €!

CELJE – Javni zdravstveni sistem v Sloveniji je naš križ, ki nam ga nikakor ne uspe urediti: bolniki tarnajo o vrstah, zdravniki o slabih plačah; na novo opremo in sodobno tehnologijo se ponekod čaka leta, drugod preplača. Nikoli ni prav. Težave v raju nastanejo celo, če je denarja preveč. To potrjuje zgodba Zdravstvenega doma Celje (ZDC), kjer se nezadovoljstvo vleče že leta. Točneje, štiri leta. Tako dolgo, odkar je na čelu ZDC kot direktorica Alenka Obrul, in že ob njenem imenovanju so se pošteno lomila kopja v knežjem mestu.

Vzpenjajoča se kariera Obrulove se je začela po lokalnih volitvah 2010, na katerih je neuspešno nastopila na listi SLS, a se je iz občinske službe na občini Štore najprej zavihtela na mesto predsednice celjskega nogometnega prvoligaša (!), nato je neuspešno kandidirala za direktorico knjižnice, a ji je uspel met na direktorski stolček zaradi izdatne podpore občine (kot ustanoviteljice javnega zavoda ZDC). Občino tradicionalno vodi njen strankarski kolega Bojan Šrot, s katerim sta nastopila na isti volilni listi iste stranke pred sedmimi leti. Kronisti sicer poročajo, da je Obrulova še posebno pogorela na predstavitvi članom sveta ZDC, kjer naj ne bi znala odgovoriti na mnoga vprašanja o poznavanju zdravstva, na primer, kdo so nosilci zdravstvene dejavnosti, kdo lahko zaprosi za koncesijo, kdo so podpisniki splošnega dogovora o izvajanju dejavnosti. Teh navedb Obrulova nikoli ni zanikala, a niti niso bile usodne za njeno funkcijo, dasiravno so se zaradi njenega imenovanja vrstili odstopi iz sveta zavoda.

Tožba za 1,2 milijona

Po prevzemu so se dogajali manjši »nesporazumi«, ki so ZDC stali desetine tisoče evrov. Eden je bil zaustavljena gradnja prizidka v zdravstvenem domu. Obrulova je potrdila dogodek prek Snežane Delakorda iz celjske agencije za stike z javnostmi, ki je tudi predstavnica za odnose z javnostmi za ZD Celje: »Po vložitvi vse potrebne dokumentacije na Upravno enoto Celje za izdajo gradbenega dovoljenja za gradnjo omenjenega prizidka je ustanovitelj preklical sklep o izgradnji tega. Do takrat nastali stroški znašajo 44.919,42 evra.« Med bolj razvpite zgodbe uvrščajo specializacijo enega od zdravnikov, ki jo je plačal ZDC – a ker po naših podatkih ni bilo pogodbe o medsebojnih obveznostih, je zdravnik spremenil delodajalca. ZDC naj bi bil tako znova ob nekaj deset tisoč evrov, a Obrulova se brani, da je z novim delodajalcem dosegla zunajsodno poravnavo, po kateri je bil del stroškov povrnjen.

Po epizodah, ki so blagajno osiromašile za petmestna števila, je sledil milijonski zaplet: marca 2015 je celjska občina sprejela odlok o spremembah in dopolnitvah pravil, po katerih poteka poslovanje ZDC. Med spremembami je bila pomembna novost: presežek sredstev, ki se nabere iz tržne dejavnosti ZDC, se lahko prenese v proračun ustanovitelja (torej občine) na podlagi sklepa ustanovitelja. »Presežek, prenesen v proračun ustanovitelja, se lahko porabi tudi za opravljanje in razvoj drugih negospodarskih dejavnosti,« je še pisalo v eni od točk odloka. Denar je zdrsnil v velik proračunski žakelj, od tam pa bil – namesto za javno zdravstvo – kanaliziran v javno kuhinjo, razpise za društva in nevladne organizacije, brezplačno letovanje socialno ogroženih otrok, denarno pomoč za novorojenčke...

Gregor Globočnik iz kabineta župana Bojana Šrota nam je takole pojasnil razloge za pobiranje presežka ZDC: »Iz poslovnih poročil zavoda je bilo razvidno, da ostaja pomemben del sredstev iz naslova presežkov prihodkov nad odhodki neporabljen. Gre zgolj za ukrep, ki v javnofinančni stiski zagotavlja enakomernejšo porazdelitev sredstev za izvajanje vseh negospodarskih dejavnosti.« Prehodna določba je odredila, da ZDC do konca junija 2015 prenese neporabljeni presežek v proračun občine: na račun slednje je kapnilo 895.914 evrov, nato še slabih 150 tisočakov oktobra istega leta, lani novembra pa slabih 170 tisočakov.

Strokovno, zasebno in strankarsko

Zoper občino in njihov odlok so štirje sindikati, predstavnici zaposlenih v svetu zavoda ZDC ter strokovni svet zdravstvenega doma konec lanskega decembra vložili tožbo na upravno sodišče. »Pravočasno smo vložili tožbo na upravno sodišče in še vedno upamo na uspeh in dokaz, da so bila sredstva neutemeljeno odvzeta. Ni šlo za denar, ki bi ga namenili zaposlenim, ampak za sredstva, namenjena novogradnji za reševanje prostorske stiske ter za nakup nove opreme in diagnostičnih naprav,« tarnajo nekateri zaposleni, ki ne želijo biti imenovani. Vmes pa je dobrega 1,2 milijona evrov že v občinskem proračunu. Toliko je vredna tudi tožba.

Zadnjepodpisani tožitelj je Milan Rajtmajer, strokovni vodja ZDC. Podpis direktorice bi zaman iskali, njena obrazložitev pa gre tako: »Vložene tožbe nisem podpisala, ker menim, da so postopki ustanovitelja v skladu z veljavno zakonodajo. Lahko pa osebno kot Alenka Obrul rečem, da se s takšno zakonodajo ne strinjam, vendar so za njeno spremembo potrebni povsem drugačni postopki na državnem nivoju,« je zapisala. Žal ni zapisala, kako se počuti Alenka Obrul kot članica SLS, kajti šele tako bi dobili celovit, tristranski odgovor iste osebe. Nič nenavadnega ni, da Obrulovi kar v tožbi očitajo, da ravna po funkciji v interesu ustanovitelja, ne pa tudi v interesu tožeče stranke – torej delavcev zavoda in uporabnikov storitev, ki ves bal plačujejo, smetano pa pobira občina.

Tako naj bi bilo tudi v prihodnje: namesto prej omenjene gradnje prizidka, ki jo je občina ustavila (Globočnik je pojasnil, da bi bila gradnja »neracionalna«), se bodo raje spravili v (pre)urejanje prostorov na Gregorčičevi 6, ki so občinska last. ZDC jih bo moral prenoviti, po nekaterih svežih ocenah pa naj bi dobili več prostora, kot ga potrebujejo. In če bodo te prostore oddajali, bo najemnino lahko znova pobirala mestna občina, bodisi neposredno bodisi prek odloka. Kot se zdi, denarja (vsaj ponekod) v zdravstvu ne primanjkuje, ampak ga je še preveč in leži po hodnikih, ordinacijah in pisarnah. S pravo podporo na direktorski poziciji pa ga še pobrati ni težko!