MIRNA – Z gradovi na Slovenskem je križ. Denarja za upravljanje in obnovo ni, kriza jim je požrla še tisto, kar je bilo na voljo. Danes so prepuščeni iznajdljivosti lokalnih skupnosti. Unikatna zgodba se je spisala na Mirni na Dolenjskem, kjer so več kot 50 let obnavljali grad pod taktirko humanista dr. Marka Marina.
Zahrbtna bolezen
Marko Marin je bil dolgoletni profesor za gledališko zgodovino na ljubljanski Akademiji za radio, film in televizijo (AGRFT). Po študiju se je zaposlil na Akademiji za igralsko umetnost. Leta 1962 je iskal prostor, kjer bi lahko njegovi igralci nemoteno vadili. Našel ga je prav na Mirni in v gradu, takrat so bile to bolj ruševine. V Markovi duši se je prebudil lokalpatriotizem. Njegov oče je bil po rodu iz Gabrovke, kraja par kilometrov iz Mirne. Marko se je odločil, da ruševine obnovi in gradu vrne dušo, ki jo je svojčas imel. In res je vse pogosteje začel zahajati na Dolenjsko. Vse, kar je imel, je vložil v grad. Do leta 1991 je pozidal in zastrešil oglati stolp in grajsko kaščo, po letu 2001 je s pomočjo društva Speča lepotica začel pridobivati tudi občinska sredstva. Grad je dobival vse lepšo in lepšo podobo. Gostil je številne prireditve. Spomniti velja, da ga je Marin leta 1962 dobil v 99-letno upravljanje, leta 1997 pa je na podlagi zakona o lastninjenju postal njegov lastnik. Nadaljnje smele načrte je ustavila bolezen. Zaradi klopa je Marin zbolel za borelijo, ki je krepko načela njegovo zdravje. Na Mirno ga ni bilo več, pristal je v domu za ostarele v Ljubljani. Pred dvema letoma, januarja 2015, je umrl.
Občini brez deleža
Takrat so se pojavili prvi pomisleki in ugibanja, kaj bo z gradom. Pa ni bilo treba dolgo čakati. Marin je napisal oporoko. V skladu z dedovanjem je bil grad dodeljen Mariji in Sergeju Kerševanu, Marinovi polsestri in njenemu možu. Po nam dostopnih podatkih sta dobila enaka deleža. Za nameček sta v minulem letu poravnala za okoli 100.000 evrov obveznosti, ki jih je za sabo še pustila obnova. Občina Mirna in Občina Trebnje, ki sta v obnovo vložili okoli 380.000 evrov, pa nista bili vključeni v oporoko niti jima ni pripadel t. i. nujni delež. Pravniki so si enotni – vse, kar sta občini prek razpisov vložili v grad, je bil občinski vložek v kulturno dediščino.
»Grad so očistili in ga zaščitili, da ne propada,« mirnski župan Dušan Skerbiš pohvali nove lastnike, s katerimi je že bil vzpostavljen stik. Izvedeli smo tudi, da je Občina Mirna že pred profesorjevo smrtjo z njim na glas razmišljala, kako in kaj z gradom. »V njegovo končno odločitev nismo posegali,« poudari župan Skerbiš. »Zakaj se je tako odločil, ne ugibamo niti ne diskutiramo. Oporoka je bila napisana, ve se, kdo je kaj dobil. To je za nas končana zgodba. Si pa želimo, da bi grad živel. Ko bo dobil novega lastnika, smo tu, da mu pomagamo. Veselimo se novega lastnika. Kdor bo kupil grad, bo imel namen, da v tem prostoru kaj naredimo,« še pove mirnski župan, ki je bil Marinov veliki prijatelj in podpornik.
Več kot milijon in pol
Se pa je po Mirnski dolini hitro razširila vest (zdaj je tudi potrjena), da se grad prodaja! Župan Mirne ne skriva, da je bila tudi občina zainteresirana, da bi postala lastnica. Okoli 200.000 evrov bi že nekako spravili skupaj, več ne. A cena je bistveno višja. Po poročanju spletnega portala nepremicnine.net je grad na prodaj za 1,650.000 evrov! »Interesenta še ni bilo, a smo ga šele začeli prodajati. Iščemo kupca, ki bi to zgodbo nadaljeval, dokončno usposobil objekt in mu dal vsebino, ki bi bila primerna tudi za širše potrebe kraja, občine, države,« nam pojasni Marina Nagelj, ki s svojim podjetjem iz Novega mesta prodaja grad. Na prodaj je 2500 kvadratnih metrov ter nekaj zemlje okoli objekta. »Pred postavitvijo cene sem se posvetovala z gradbinci, zato je cena po enoti mere povsem realna. Vedeti morate, da je šlo pri gradnji in obnovi za specifične posege, ne pa za klasično gradnjo. Obilo je bilo ročnega dela,« Nagljeva stopi v bran ceni. A o njej bo sodil trg.
Leta 1942 požgan Brez komentarja |
