Oba v osebnem stečaju, njun Maik hudo bolan

KOPER – Če drži pregovor, da ima revščina rada družbo, ji na tej strani Alp ni dolgčas. Koliko ljudi v naši državici – kljub zaposlitvi in kljub skromnosti – ne prileze skozi mesec! In vedo le to, da jim bo vsak nov mesec prinesel nov minus.

Življenje, kakršno dobro poznata 35-letna Monika Rozze, medicinska sestra iz Kopra, in njen življenjski sopotnik, 37-letni Boštjan Ivanuša, po poklicu strojnik, ki se je zaradi ljubezni preselil iz Maribora na Obalo. 
Monika je 10 let v rednem delovnem razmerju v Splošni bolnišnici Izola, dela v treh izmenah, njeno plačilo za mesečno delo pa je 700 evrov.

»Lani leto so nam dvignili plače za tri evre bruto,« ne more pozabiti mati treh otrok. Ko plači prišteje še prevoz na delo, malico in dodatke za nočno delo, to nanese še 200 evrov.

Boštjan je delo izgubil konec leta 2016, tri mesece je delal kot prodajalec v koprskem Merkurju, potem pravi, da ga niso več potrebovali. Dolgoročnega dela ne najde, srečal se je z delodajalci, ki ne plačujejo, kot so obljubili, ali pač ne plačajo, tudi čistil je že. »Vsakega dela bi se lotil, zdrav sem, a zame zaposlitve ni,« pripoveduje z grenkobo.
Pogovarjamo se v njunem najemniškem stanovanju v koprskem naselju Bošamarin, njuna stiska je očitna; utrujenost od večnega obračanja kovancev se zariše na obrazih, besede dobijo drugačen, otožen ton, ko je govor o preživetju: »Oba sva v osebnem stečaju, s položnicami ne prideva do konca,« pojasnjuje Boštjan. »Zato sem pisal Slovenskim novicam in prosil za pomoč pri plačilu življenjskih stroškov.«

Družino je udarila še bolezen, in to najmlajšega sina.

Monika ima iz prejšnje zveze dva otroka, 15-letno Melanie in sedemletnega letnega Noela, oba šoloobvezna otroka, njun skupni potomec pa je dveletni Maik, ki potrebuje nego 24 ur na dan. Deček se je rodil z diagnozo mikrocefalija ali drobnoglavost. O obolelosti govorimo pri velikosti glave, ki je vsaj dvakrat manjša od standardov, upoštevajoč spol otroka in njegovo starost. Posledica pa zaostanek v razvoju.

»Maik ne hodi in ne govori. Lahko, da bo vse življenje potreboval pomoč ali pa bo živel popolnoma običajno kot njegovi vrstniki. Vzroka bolezni ne poznajo, sinovega razvoja ne napovedujejo, ker ga ne poznajo. Možno je, da je zbolel zaradi virusa zika, komar me je pičil med nosečnostjo, lahko pa, da je vzrok v genetiki,« pravi mamica. 
Maik ne hodi v vrtec, zanj skrbita mati, ki je zaradi sina trenutno v bolniškem staležu, in oče. »Psihično je nadvse težko, rad bi mu pomagal, pa ne moreš, peljal bi ga na dodatne terapije, v tujino po drugo mnenje, tudi na konec sveta, a pravi izzivi so že večno zbiranje denarja za gorivo do Ljubljane in nazaj.« Sina vozita tudi k logopedinji v Portorož in dvakrat na mesec v Ljubljano, zadnje čase tudi v rehabilitacijski inštitut Soča. »Niti vinjete nimamo, izogibamo se avtocest, pa bi jo zaradi pogostih obiskov specialistov krvavo potrebovali,« se priduša Boštjan. Petčlanski družini bo zato plačilo položnic, med njimi za šolsko prehrano, zelo pomagalo. Monikina plača namreč zadostuje za najemnino in stanovanjske stroške ter nekaj hrane.