Ob zemljo zaradi izginulega pisma

BUKOVŽLAK – »Za vašo zemljo ima nekdo očitno velikanske apetite!« ji je rekel. »Pa ne le eden!« ga je tedaj polna sarkazma navihano pogledala 65-letna Alojzija Šale, doma iz Bukovžlaka.

Naj pojasnimo: njenim predhodnikom se je očitno pripetila napaka pri vpisu lastne parcele v zemljiško knjigo. Nekdo (najbrž blizu občinskim načrtom) je toliko let zatem njuno zemljišče kupil še kot kmetijsko, ga spremenil v gradbeno, zazidljivo torej, vedoč, da bo prav tam nekoč potekala cesta. O tem je bil seveda več kot dobro seznanjen. Sprememba v gradbeno zemljišče je manjvredni zemlji tako omogočila precej višjo izhodiščno ceno. S tem bo(do) lahko izsiljeval(i) tistega, ki bo tam cesto gradil. Najbrž država, najbrž kar občina...

Bili smo v obcestni hiši, ki je bila prej last pokojnega Jerneja Gajška. »To je bil izjemno uglajen človek,« se ga spominja Alojzija. Izjemno razgledanega in vzvišenega v teh krajih nihče ni preveč maral, niti cerkev, niti krajevna skupnost, niti sosedje. »Znal je francosko, nemško pa še rusko!« je razmišljala. »Prebrihten je bil za to okolje.« Bil je izjemno načitan, časopisov in knjig je okoli njega kar mrgolelo, pravi vicmaher, vselej s kakšno hudomušno anekdoto v žepu, pa tudi še kako razvajen, poročil se ni nikoli, vseskozi je ostal blažen med ženami, mamo in sestrami. »Ahtale so ga kot otročička,« je vedela povedati dobrosrčna Alojzija. »Niti krompirja si ni znal skuhati, kaj šele zakuriti.« Njegovo vzvišenost je še bolje opisal njen deset let starejši Anton: »Jernej je imel čez sto kravat in morje srajc: ko je imel, denimo, umazano kravato, je šel raje kupiti novo.« Imel je tudi okoli 20 koles, smo izvedeli. »Ko se je predrlo kolo, je šel naravnost po nov bicikel!« Zanimiv patron je moral biti torej tale Jernej, smo premišljevali. Rojen je bil leta 1915, po smrti sestre Terezije, pred osmimi leti, pa je ostal sam samcat na precej veliki kmetiji v močno dotrajani hiši.

Pregnan s svojega

Nekoč, še v devetdesetih, je šel mimo zakoncev Šale, ki sta takrat živela še na Vrheh. Anton mu je prijazno ponudil hladen špricer. »Bil je tako vesel,« se še dobro spominja. Jernej ga je vprašal, ali bi želel vzeti v najem njegov travnik, saj pri osemdesetih ni mogel več vsega pokositi. Ker je imel Anton haflingerje, sta si takoj podala roki. S tem se je med zakoncema in samotarskim Jernejem spletlo lepo prijateljstvo. Zdelo se je, da je končno našel dva, ki ga razumeta. Spoštujeta. »Tečen resnično ni bil nikoli, od njega sem se zares ogromno naučila,« je priznala Alojzija. Kmalu po sestrini smrti sta se ga usmilila. »Bil je tako ubogi. Potrkal je na vrata in prosil, če bi lahko pri naju kaj toplega pojedel.« Star je bil že 89 let.

Leto dni zatem pa se mu je očitno zmešalo. Ves penast je tekal okoli hiše z le enim obuvalom, ves umazan in premražen. Zakonca sta ga nemudoma odpeljala v celjsko bolnišnico, »doktor je takoj dejal: 'Takšnega žolča pa še ne!'« Že so ga operirali, ko so ju sredi noči poklicali, da se morata podpisati, saj mu bodo odrezali nogo – zaradi tromboze. Mesec dni je potem ostal na intenzivnem oddelku in si zaželel – gotovo je namreč že slutil, da ne bo več prav dolgo živel, in se jima je hotel zahvaliti za vso toplino – da vse njegovo imetje dobita zakonca Šale. »Zapustnik je opravil oporoko,« je zapisano v sklepu o dedovanju. »Z oporoko dne 11. 2. 2005 je zapustnik zapustil svoje premoženje Alojziji in Antonu Šaletu.« Do svoje smrti, marca 2007, je potem Jernej živel pri njiju. Alojzija je skrbela zanj, ga previjala, mu kuhala. »Nikoli ni jamral, res je, večkrat pa me je prijel za roko in zajokal od veselja,« je Alojzija z otožnostjo še zadnjič prekrila Jerneja, s katerim sta že prej, več kot desetletje, raziskovala, kaj za vraga se dogaja z njegovim skrivnostnim zemljiščem, kakšnih dvesto metrov niže. Travnikom pri gostilni, ki ga je vedno kosil, pravzaprav vse do leta 1990, ko so ga pregnali z njegovega.

Skrivnostno vabilo

Leta 1963 je Hmezad Žalec opravil arondacijo zemljišč. Iz te zamenjave pa izvirajo skrivnostne napake, zaradi katerih naša sogovornika, ki sta zemljišče podedovala, ne moreta dobro spati. Medtem so namreč pristojni organi ugotovili, da je zemljišče res Jernejevo, toda ko bi ga morala naslednica – Kmetijska zadruga Celje – vrniti, je vse potihnilo. »'To je naša zemlja,' so dejali, 'mi upravljamo z njo!'« še danes Alojziji odzvanjajo besede tistih, ki bi jo morali vrniti. Vrniti tistih 5000 m² zemlje, ki niti po pol stoletja še kar noče v prave roke.

Kmalu po Jernejevi smrti se je zgodba o izgubljeni, Anton pravi ukradeni zemlji začela vendarle jasniti. Nekdo, kdo je bil, še danes ne vesta, je v njun poštni nabiralnik namreč odvrgel rešitev problema – pošto, ki bi jo leta 1975 moral prejeti Jernej. Ta pošta je bila vabilo zanj, da opravi odločilni prepis. »Če bi ga dobil v roke, bi šel prepisat in bi bila zadeva že zdavnaj rešena, a kaj, ko je v roke to pošto dobil njegov soimenjak, prav tako Jernej Gajšek, ki je živel le malo stran,« je obrazložila Alojzija. Tudi ta drugi Jernej je že davno pokojni, očitno pa se je nekdo čutil krivega, morda se je celo prestrašil. Nemara prav teh kolobocij, ki sta jim odtlej priča zakonca Šale? Nemara ceste, ki se bo gradila čez njuno zemljišče, in bi nekdo rad zaradi tega obogatel, njima pa ne plačal odškodnine? »Pazite, najino zemljo so medtem že drugič prodali!«

Nič hudega sluteča zakonca sta tako kar naenkrat pristala v krempljih (ne)znanih slamnatih lastnikov. Na njunem. Najbrž z blagoslovom nekoga blizu občini. »Kmetijska zadruga Celje nama je vmes sicer ponudila 10.000 evrov, toda ne v denarju, temveč v nekakšnih bonih, od katerih ne bi imela nič,« je bila ogorčena Alojzija, ki zaradi bodoče ceste, za katero sploh ni vedela, da je v občinskem načrtu, zdaj sedi na zlatih jajcih. Toda kaj, ko so mrhovinarji za to vedeli že davno pred njo, tudi pred pokojnim Jernejem, ki se lahko samo obrača v grobu.