Povezovalna nit Soške poti je ena najlepših ter najbolj čistih in ohranjenih alpskih rek v Evropi, ob kateri se pohodniki seznanijo z znanimi in manj znanimi naravnimi znamenitostmi ter kulturno dediščino Zgornje Soške doline. »Speljana je po nekdanjih stezah v vaseh Trenta in Soča, ki so omogočale prehod ljudi in živine in ki jih je park povezal ter uredil za prijetno, varno in poučno hojo izletnikov. Stare vaške poti, speljane med posameznimi samotnimi kmetijami in zaselki, je bilo treba najprej očistiti, ponekod narediti stopnice, postaviti ograje in pet brvi, nato pa smo jo označili s prepoznavnimi informacijskimi stebrički TNP in s pojasnjevalnimi tablami opremili petnajst informacijskih točk. Tako smo vedno več obiskovalcev naše doline usmerili na urejeno in dobro vzdrževano pot ter hkrati preprečili, da bi vsakdo sam taval po njej,« je pojasnil vodnik Triglavskega narodnega parka (TNP), 51-letni domačin Edvin Kravanja, preden se je manjša skupina z njim odpravila po začetnem delu Soške poti.
Gregorčičeva bistra hči planin je po letošnjem poletnem dolgem sušnem obdobju čemela v breznu ene od tektonskih razpok 990 metrov nad morjem pod Šnito in se šele nekoliko nižje pojavila na površju ter prek slapičev in skakalcev hitela mimo planinskega doma proti dolinskemu dnu.
Ko vodnatost smaragdne reke v zgornjem toku okrepijo pritoki Limarica, Mlinarica in Krajcarica, se obrne proti jugozahodu in s svojevrstno mlečno modro zelenkasto barvo hiti proti Tržaškemu zalivu, do katerega jo loči 138 kilometrov, od tega 96 kilometrov po naših tleh. Popotnike vmes navdušuje z najrazličnejšimi hidrološkimi in geomorfološkimi pojavi, slapovi, skočniki, brzicami, tolmuni, plitvinami, prodišči, rečnimi otoki, soteskami, koriti, erozijskimi lonci. Z njo so povezane tudi endemična ribja vrsta, soška postrv, za katero sta značilna velika glava in marmorni vzorec na sivo beli podlagi, ter slikovite brvi, po katerih smo jo večkrat prečkali.
Kugyjeva najljubša
Soča je osrednja vodna žila zahodnega dela TNP, ki s 83.807 hektari zavarovane površine zajema skoraj celotne Julijske Alpe na slovenski strani. Prav njim in trentarskim gorskim vodnikom je tržaški veletrgovec, gornik in planinski pisatelj dr. Julius Kugy posvetil šest svojih knjig, smo izvedeli ob njegovem spomeniku, ki ga je PZS na razgledišču Na Turi blizu Loga postavil pred 60 leti. Kipar Jakob Savinšek ga je upodobil z zamaknjenim pogledom proti ostenju Jalovca (2645 m), na katerega se je 1884. z vodnikom Andrejem Komacem prvi povzpel s severne strani. V Trenti, njegovi najljubši gorski dolini, nanj spominja tudi Alpski botanični vrt Juliana, pri ustanovitvi katerega je 1926. nesebično pomagal tržaškemu mecenu Albertu Bois de Chesnu in v katerem – pod strokovnim vodstvom Prirodoslovnega muzeja Slovenije – zdaj uspeva 600 različnih vrst rastlin. Med njimi je Kugyjeva skrivnostna roža Scabiosa trenta (trentarski grintavec), zaradi katere se je kot ljubiteljski botanik podal v slovenske gore in ki je ravno ob našem obisku vzcvetela.
Kako je nastala Soška pot? Pobudo za ureditev učne poti ob zgornjem toku reke Soče je dal v 80. letih prejšnjega stoletja nekdanji predsednik sveta Triglavskega narodnega parka (TNP) in Planinske zveze Slovenije Tomaž Banovec. Začetek njenega urejanja sovpada z začetkom gradnje Informacijskega središča TNP na mestu nekdanje italijanske vojašnice na Logu v Trenti 1989. Najprej so se lotili prvega dela, od izvira Soče do informacijskega središča oziroma Markovega mostu, kjer je bilo tedaj prvič mogoče prečkati reko. Pri opremljanju tega šestkilometrskega odseka je denarno pomagal tudi partnerski narodni park Taunus iz nemške dežele Hessen. Odprli so ga hkrati z odprtjem informacijskega središča 1995., zatem pa so nadzorniki TNP vsako leto nadelali nekaj kilometrov Soške poti. V celotni dolžini je bila dokončana 2005. |
Mimo značilne trentarske Turarjeve domačije smo se napotili proti hudourniškemu potoku Mlinarica, ki je izdolbla približno kilometer dolgo in 100 metrov globoko sotesko, ki se pred sotočjem s Sočo zoži v edinstvena korita. Najožji predeli so široki le okoli enega metra, na več predelih so zagozdene skale, ki sestavljajo naravne mostove, v spodnjem, širšem delu korit pa je okoli osem metrov visok slap. Koritasto dno ledeniške doline, prepredeno z morenami in balvani, je poraščeno z gozdom, ki prekriva tudi strmali nad njo vse do zgornje gozdne meje. V nižini prevladujejo bukovi in smrekovi sestoji, v višjih legah macesen, v prisojah črni gaber in jesen, na več koncih so tudi rastišča črnega bora. Po skalnih pobočjih se zadržujejo gamsi in kozorogi, v gozdu in na travnikih srnjad in jelenjad, občasno se pojavita rjavi medved in ris. V Trenti stalno gnezdi par planinskih orlov, ob reki lahko opazujemo bele in sive pastirice ter povodne kose, srečamo lahko sinice, taščice, stržke, redkeje skalnega plezalčka.
Mimo ovac, nad koriti
Skromni ostanki nekdanjih fužin v zaselku Pri Cerkvi predstavljajo zanimivo tehniško dediščino, ki spominja na 200-letno zgodovino trentarskega železarstva – ta se je začela v 16. stoletju in končala 1778. – ter predstavlja začetek poselitve doline. Rudo so nabirali in kopali nad Gorenjo Trento, Zapodnem in visoko v strmih pobočjih Srednjice in Mojstrovke, talilne peči so stale v Gorenji Trenti, Soči in Zadnjici, fužine s plavžem pa med rudarsko cerkvijo device Marije Lavretanske iz 1690. in reko Sočo. Ob njej in njenih pritokih je delovalo več žag in mlinov, od katerih se je ohranila Rogarjeva žaga venecijanka na Krajcarici iz sredine 19. stoletja; z manjšimi presledki je obratovala do leta 1994.
Od Informacijskega središča TNP, Doma Trenta, kjer si lahko ogledamo več razstav in animacij, ki obiskovalcu razgrinjajo lepote narave edinega narodnega parka v Sloveniji ter kulturno in etnološko zapuščino trdoživega alpskega človeka, se pot prek Markovega mostu kmalu nadaljuje po senčnem levem bregu Soče. Ob pomirjujočem šumu reke in svežini njenega hladu si spotoma ogledamo skalna podora pri Plajerju (1989.) in z Berebice (1993.), tropi Jelinčičevih ovac na Brvcah pa dajo vedeti, da so se Sočani in Trentarji v preteklosti preživljali predvsem z ovčerejo in kozjerejo. Malo pod vasjo Soča lahko ob poti stopimo prav na rob Velikih korit, to je 750 metrov dolge ter 10 do 15 metrov globoke tesni, ki je ponekod široka le slaba dva metra. Količina vode v njej niha za dobrih deset metrov; v suhi dobi leta so korita napolnjena okoli tri metre visoko, ob povodnjih pa do vrha ali celo poplavljena.
Po izlivu potoka Lepenjice, ki z leve priteče iz doline Lepene, Soča dokaj umirjeno teče do meje TNP pri Kršovcu, kjer se Soška pot konča, čeprav lahko po eni od bovških sprehajalnih poti od tod nadaljujemo prav do Bovca.
»Ker je Soška pot precej dolga, jo pohodniki lahko prilagodijo razpoložljivemu času in namenu ter se nanjo podajo po poljubnih odsekih. Ena od možnosti je, da jo razdelimo na tri dele: prvi je od izvira Soče do Doma Trenta (6 km), drugi do vasi Soča (8 km) in tretji do Kršovca (6 km). Tako imamo dovolj časa, da se dodobra seznanimo z naravnimi in kulturnimi zanimivostmi ob poti ter uživamo v neokrnjeni naravi,« svetuje vodnik TNP Edvin Kravanja in doda, da se obiskovalci lahko dogovorijo tudi za strokovno vodenje po Soški poti (05/388 93 30, Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled.).
