Spomnili smo se, da bi bilo pred 21. obletnico razglasitve slovenske državnosti (25. junij 1991–25. junij 2012) najbrž zanimivo nekaj vprašanj postaviti uglednemu in častitljivemu slovenskemu znanstveniku in mladinskemu pisatelju, univerzitetnemu profesorju v pokoju, Vidu Pečjaku. Pogovor je bil zanimiv, jasno, zaradi njegovih odgovorov, ki jih imamo zadnja leta premalokrat priložnost slišati oziroma prebrati.
Mar ne bi bil že čas, da zdaj, ko je Slovenija po vseh merilih polnoletna, saj letos praznuje svoj 21. rojstni dan, okrepimo občutek pripadnosti in medsebojne solidarnosti in si končno med sabo bolj zaupamo? Glede na to, da smo v istem čolnu, nam bi koristilo predvsem to, da bi, ko je to zaželeno, zmogli in znali zaveslati v isto smer, da bi začeli vsi skupaj bolj pozitivno razmišljati o sebi ter drug o drugem?
Čas bi že bil, da, skrajni čas. Popolni združitev in poenotenost moči sicer nista prav zaželeni, ker vodita v enomiselnost, morda celo v diktaturo, popolna razdrobljenost pa tudi ni dobra, saj nas ne more pripeljati do nobene plodne akcije.
Nam ne bi morali biti za zgled oziroma mar ne bi morali drugače ravnati predvsem tisti, ki imajo moč in oblast?
Seveda, riba pač smrdi pri glavi. Vse napake ljudstva so pravzaprav napake tistih, ki imajo moč. Tudi če se ljudstvo zažene v neproduktivno smer, se zažene zato, ker ga tja nahujskajo nezreli voditelji. Sicer pa ti najraje delajo mimo ljudstva. Tipična primera, če omenim le dva pregovorna, sta TEŠ 6 in gradnja vzpenjače na Ljubljanski grad.
Ali ni logično, da bi ljudje, ki stopajo po isti, skupni poti, ki (menda) želijo doseči enake cilje in so si svojčas tako zelo želeli, končno postali, kot se je temu reklo na začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja, neodvisni in samostojni, pokažejo več zagnanosti, prilagodljivosti, ustvarjalnosti in – ne nazadnje – precej manj nestrpnosti?
Mislim, da se danes čutimo bolj zavezane, bolj odgovorne za svoja dejanja in namere. Toda že Erich Fromm je poudaril, da nas svoboda pelje v krizo odgovornosti. Le zares neodvisni in samostojni ljudje jo premagajo.
Kaj je največja ovira za ljudi, ki se v nekem trenutku znajdejo v tako zelo spremenjenih razmerah, kot smo se mi po letu 1991? Je to strah, pretirani kritičnost in samokritičnost, občutek nemoči ali tako imenovane stare zamere?
Stopili smo na povsem novo pot, bili smo brez izkušenj in pravega programa, kmalu tudi razdeljeni na podpornike več nestrpnih strank. Domnevam, da so za to krivi vsi dejavniki, ki jih omenjate: strah, pretirana kritičnost, občutek nemoči in tudi stare zamere. Le glede samokritičnosti bi rekel, da nam je je zmanjkalo povsod, kjer bi jo morali imeti (pri že omenjenih vzpenjači, projektu TEŠ 6 ipd.), medtem smo jo imeli v izobilju tam, kjer nam je škodovala, na primer na področju nacionalne kulturne politike.
Zakaj nismo, glede na to, da imamo svojo državo že oziroma komaj 21 let, v tem obdobju postali samozavestnejši, zrelejši, ustvarjalnejši in predvsem odgovornejši? Ali pa smo takšni vendarle postali, čeprav tega ni nikjer mogoče opaziti?
Kriva sta naša neizkušenost pa slovenski nacionalni značaj, ki ga karakterizirata introvertiranost in psihoticizem. Tak značaj je najbrž posledica naše zgodovine. Če ima kje v tujini kdo lepo hišo, si sosed po navadi misli: »O, ko bi jo imel tudi jaz!« Slovenci pa velikokrat najprej pomislimo: 'O, bog daj, da je niti sosed ne bi imel ali da bi se mu, če jo že ima, zrušila.' Nevoščljivost je žal del slovenskega značaja, čeprav je vzrok zanjo najbrž tudi v človeški naravi vsakega posameznika.
