Ob skrbi za 12 cerkva bo blagoslovil še traktorje

Kljub vsemu se v Posavju, za katero velja, da je revno in nerazvito, s propadlo industrijo, še tisto, ki so jo v nekdanji državi in socialističnem sistemu imeli, z množico brezposelnih in še kaj bi se našlo, dogaja marsikaj, zaradi nekaterih ljudi, ki so lokomotive razvoja. Posamezniki in ne država ter uradna politika so tudi tisti, ki so poskrbeli, da so dežela in ljudje na obeh bregovih Save, od najsevernejših Radeč do najjužnejše Dobove, bliže srcu in očem drugih Slovencev, in ni vrag, da od tega ne bi v bližnji prihodnosti kaj otipljivega imelo tudi njeno prebivalstvo – Posavci.

V Trubarjevem farovžu

V Sevnici, občini s stoletno tradicijo zadružništva na področju trgovine, klavniške dejavnosti in sodelovanja s kmeti, še danes uspešno deluje zadruga s 146 zaposlenimi, 115 člani in sodelovanjem z več kot 300 okoliškimi kmetovalci, ki pomenijo skoraj 80 odstotkov vseh, ki se v občini ukvarjajo s kmetijsko dejavnostjo. Leta 2012 so ustvarili 21 milijonov evrov prometa, dobro jim kažejo tudi podatki za lani. Zadruga je med največjimi gospodarskimi organizacijami v občini in regiji, direktor Borut Florjančič, Sevničan po rodu, inženir agronomije, ki se na delo vozi iz Ljubljane, je vodenje prevzel pred enim letom. V tem letu ji je dal nov zagon, pripravlja in snuje tudi nove načrte, ki bi zadrugi lahko prinesli še več dohodka, Sevnici in Posavju pa nova delovna mesta.

Odlično se je v Posavju, za katero je nedvomno dodana vrednost, znašel tudi nov župnik Janez Furman, in sicer v kar dveh tamkajšnjih farah, Loki pri Zidanem Mostu in Razborju pod Lisco, obe pa imata še podružnice. Priljubljeni župnik, ki ga pozna vsa Slovenija, iz Slovenskih Konjic doma, mora tako, ko gre za bogoslužje, skrbeti za kar 12 cerkva v Posavju.

Ko Janeza pokličeš na mobilnik, zaslišiš Beethovnovo Mesečevo sonato ali pa akorde argentinskega tanga; poseben mož širokih pogledov, ki ima prijatelje na levem, srednjem in desnem političnem polu, se je tudi v deželo in ljudi ob Savi hitro vklopil. Najraje posluša rockerico Janis Joplin, ki sicer niti živela niti umrla ni ravno tako, da bi bila lahko blažena, kaj šele svetnica. Nekatere vplivne Posavce, na primer Matjaža Hana iz Radeč, najbolj zaslužnega poleg kupcev Arabcev in Igorja Rakuše, ki jih je pripeljal, da je Papirnica Radeče ponovno zaživela, je poznal že od prej, nekatere je spoznal in se z njimi spoprijateljil v dobrega pol leta, odkar živi v farovžu, ki ga je v Loki začel zidati Primož Trubar. Ko je bil ta star devetnajst let, torej 1527. leta, mu je namreč tržaški škof Pietro Bonomo dodelil župnijo Loka, ki jo zdaj vodi prečastiti Janez.

Prihodnjo nedeljo, zadnjo v marcu, bo Furman v Loki organiziral blagoslov traktorjev, ki ga bo opravil konjiški arhidiakon Jože Vogrin, kajpak bo v ozadju prireditve, poleg zavetnika traktoristov sv. Izidorja, ves čas prav novi loški župnik. Na blagoslovu, ki ga je začel prirejati pred šestimi leti v svoji prejšnji fari, sv. Andražu pri Velenju, se pričakuje 300 traktoristov, bližnji naj bi prišli s traktorji, tisti bolj oddaljeni pa samo s traktorskimi ključki. Organizirana bo kmečka tržnica, točila se bosta Mastnakov cviček in beli konjičan, pražil se bo krompir in rezale sevniške salame, okušale dobrote, ki jih pripravijo posavski obdelovalci zemlje, in poslušalo petje primorskega okteta Sotočje.

Ljubezen je večna

Živijo pa v Sevnici in njeni okolici, gre za površinsko eno največjih občin v Sloveniji, tudi ljudje, ki bi zanesljivo lahko bili promotorji katerekoli vlade že, ko bo ta – zagotovo se bo to zgodilo kmalu, če ne v mandatu vlade Alenke Bratušek, pa prve prihodnje –, spet pripravljala slovenski narod na novo pokojninsko reformo. Dva takih sta zakonca Rudi in Hermina Božič, lani sta jih dočakala 90. Niti približno še ne mislita nehati biti aktivna, kaj šele da bi šla v dom ostarelih in bi drugi skrbeli zanju. Hermina, ki ji pravijo Mina, resda ni Posavka, toda v Posavju živi že več kot 80 let. Oče je bil iz Sv. Tomaža nad Škofjo Loko, mati pa Italijanka, s katero sta se spoznala v Ameriki, kjer je bil rudar v Wyomingu, kamor je odšel že 1917. Po sedemnajstih letih se je naveličal dežele čez lužo in rudarjenja, bil je bolan, malce ga je dajalo tudi domotožje in 1930. se je z ženo in Mino vrnil domov ter pri Sevnici kupil posestvo. Mina je kot dekle spoznala Posavca Rudija, se zaljubila vanj, poročila se nista. Šele mnogo let pozneje, ko je bil za obema že en zakon, sta se po 25 letih ponovno srečala in se pri 46 vendarle vzela. Gospa Mina ima sicer iz prvega zakona hčer Ireno Križman, še do nedavnega direktorico Statističnega urada Slovenije, in sina Jožeta Imperla, lastnika uspešnega avtomobilskega servisa in salona v Domžalah.

Če Rudi Božič ne vozi več avtomobila, a bi ga lahko, pa to ne velja za 87-letnega Stanka Trupeja, prvega šoferja avtobusa v Sevnici, ki še vedno zapelje celo kot gora velik kamion. Volan povsem novega, še vsega bleščečega naravnost iz tovarne Scania na Švedskem pripeljanega mu je namreč na otvoritveni vožnji s startom in ciljem pred vinsko kletjo Mastnak v Orešju pri Sevnici zaupal Janez Šerjak, lastnik podjetja Fenix Transporti, sicer zelo uspešen sevniški mali podjetnik. Stara grča Stanko je za volanom užival kot vrag, Šerjak in njegova sinova, Matjaž in Žiga, ki po očetu nadaljujeta avtoprevozniško tradicijo, pa prav tako.