NOVO MESTO – Zeleno lepotico Krko, edino slovensko reko, ki v strugi ustvarja lehnjak, so v času polihistorja Valvazorja (1641–1693) opevali kot dolino gradov. Skupaj z graščinami jih je bilo 65. Za njimi so zvečine ostale le še razvaline, podobno kot za mlini in žagami. V spodnjem toku je Krka oblikovala otoka Otočec in Kostanjevico, malo višje pa se je v enem njenih najizrazitejših okljukov razvila dolenjska metropola Novo mesto.
Novomeški prošt prvi dunajski škof
Ko se je po slovenski osamosvojitvi želja po novomeški škofiji lahko začela dejavneje udejanjati, so skrbni prsti snovalcev iz arhivov izbrskali dokaze o stoletnem hrepenenju. Ljubljanska škofija, ki obhaja 550-letnico ustanovitve, je nastala tudi z željo, da bi ublažila neljuba nesoglasja med oglejskim patriarhatom in salzburško škofijo: »Ena od možnih rešitev naj bi bila, da bi se patriarhat ukinil, v Novem mestu (in še kje) pa bi ustanovili dve novi škofiji. To pobudo je leta 1527 poslal na Dunaj novomeški prošt Albert Pesler, za njim pa jo je s pastoralnimi razlogi leta 1656 podkrepil eden njegovih naslednikov Janez Andrej pl. Stemberg.« Čeprav predloga nista bila uspešna, pa že od 3. januarja 1496 deluje novomeški kapitelj, ki je »s proštom in kanoniki za območje Dolenjske veljal za pomembno pastoralno središče in je med ljudmi užival spoštljiv ugled«.
Številni novomeški prošti so se odlikovali, med njimi Jurij Slatkonja (s to funkcijo 1500–1522), ki je sočasno postal vodja dvornega zbora na Dunaju, poznejšega zbora znamenitih dunajskih dečkov, od leta 1506 pičanski in od leta 1513 prvi dunajski škof. Novomeških proštov, ki so postali škofje, je več, nazadnje Jožef Kvas (že pokojni ljubljanski pomožni škof).
Ob zbiranju zgodovinskih podatkov se je še razkrilo, da se je v porečju Krke s pritoki, ki nekoliko presega meje nove dolenjske škofije, rodilo nadpovprečno veliko škofov. V zborniku, ki je izšel pred nekaj meseci, jih je zbral pater Franc Cerar.
V časovnem obdobju, ki je krajše kot dve stoletji, so na bregovih Krke in pritokov kot otroci shodili ter odraščali naslednji škofi in nadškofi: Irenej Friderik Baraga (1797 v Mali vasi–1868 v Marquettu), Janez Frančišek Gnidovec (1873 v Velikem Lipovcu–1939 v Ljubljani), Alojzij Turk (1909 v Bršljinu–1995 v Ljubljani), Stanislav Lenič (1911 v Župeči vasi–1991 v Ljubljani), Alojzij Šuštar (1920 na Grmadi–2007 v Ljubljani), Franc Perko (1929 na Krki–2008 v Ljubljani), Stanislav Hočevar (1945 na Jelendolu), Andrej Glavan (1943 v Soteski) in Anton Jamnik (1961 v Ljubljani, doma z Male Ilove Gore). Slednji, benjamin med tremi Jamnikovimi brati kot tudi med naštetimi škofi, je obenem edini, čigar domači kraj ter župnija (Videm - Dobrepolje) nista znotraj meja dolenjske škofije, sta pa v povirju Krke, in nedvomno je škof Anton izpričani Dolenjec!
Svetniška kandidata sta dva
Med škofi iz Krkinega povodja nedvomno izstopa Baraga kot misijonar med severnoameriškimi Indijanci Otava in Očipve. Zanje je zaslužen tudi po kulturni plati, saj je sestavil njihovo slovnico in slovar. V škofa je bil posvečen 1. novembra 1853 v Cincinnatiju in je prvi Slovenec, ki je prejel pastoral v novem svetu. Prav v letu posvetitve je cincinnatijski časopis zapisal: »Njegova cerkvena skupnost ga ima za očeta; pomaga jim v besedi in dejanju; nanj se obračajo v svojih težavah, on pa jih uči potovati po cesti zveličanja, nositi vero v srcu in jo izpolnjevati v življenju.« Posebno ostro in zato težko bitko je bojeval proti belim trgovcem z alkoholom pa tudi, kar je bilo doslej zamolčevano, proti ZDA. Svoj glas je dvignil proti državi, ker je Indijance nasilno izrivala iz njihove domovine ob reki Grand River. Krajše ni potegnila oblast, ampak Baraga, saj je za kazen moral zapustiti Indijance. Morda se v povedanem skriva tisti kamenček, da je pot k Baragovi razglasitvi za blaženega že prav čudno dolgotrajna.
Videti je, da bo časti oltarja pred Barago deležen misijonar in škof Janez F. Gnidovec. Tudi po zaslugi priporočila njegove birmanke Agnes Gonxha Bojaxiu, bolj znane z redovniškim imenom mati Tereza, ki je sama že v zboru blaženih. »Naš škof Gnidovec je bil svetnik,« je zapisala in nadaljevala: »Vsi smo ga klicali tako. Bil je pravi duhovnik po Jezusovem Srcu; blagega in ponižnega srca.« Gnidovec jo je obhajal in ji podelil božji blagoslov ob odhodu v misijone.
Beograjska trojica
Medtem ko je Gnidovec škofoval v Prizrenu in Skopju, pa iz vasi ob Krki izhajajo kar trije beograjski nadškofje. Gnidovčevemu povabilu, naj pride delat v Makedonijo, se je odzval Alojzij Turk. Sicer zelo resni Gnidovec se je ob neki priložnosti pošalil, da ima v vsej svoji škofiji enega samega duhovnika, pa še ta je – Turk! Med bolgarsko zasedbo Makedonije je Turk za poldrugo leto moral duhovniško obleko zamenjati z jetniško, kar se mu je ponovilo za 16 mesecev še v osvobojeni Jugoslaviji. Leta 1980 je bil imenovan za beograjskega nadškofa, kjer sta mu sledila prav tako krkaša Franc Perko (ki je postal tudi prvi tamkajšnji metropolit) in zdajšnji Stanislav Hočevar.
Glavan prepeva z Uranom
Prvega novomeškega škofa Andreja Glavana z upokojenim ljubljanskim nadškofom Alojzom Uranom povezuje petje – prijateljujeta še iz študentskih let – o čemer je sam ob neki priložnosti razkril: »Oba rada pojeva in sva celo posnela eno ploščo.«
