DOLENJE JEZERO – Medtem ko vroče sonce neusmiljeno žge na množice, ki so se zatekle na morske brežine, se najde tudi kdo, ki uživa v udobni senci domače hiše ob jezeru. Pa čeprav je od jezera ostala le še beseda v krajevnem imenu, razložita upokojenca Kebe, Joža in Alojz, iz vasi Dolenje Jezero na robu Cerkniškega jezera: »Suša ga je spraznila, zato turisti lahko gledajo požiralnike, ki pa za kopalce niso nič nevarni.«
Na morje ne hodita: »Če greva, greva v toplice. Morda jeseni.«Alojz navihano pomežikne: »Če jih bo žena, tako kot zdaj hektoliter, zadela na kakem žrebanju!«
Pravljica o težkem življenju
Hektolitra Daninih osvežilnih pijač sta se Kebetova močno razveselila. Fortuna je izbrala ženo, njega ne bi mogla, pošteno prizna Alojz: »To ima ona čez. Jaz pa bolj delavnico, kakšno košarico še kdaj spletem. Mlajšega me je navduševal šport: treniral sem telovadbo, tudi kegljal sem včasih in balinal.«
Joža, ki si je pokojnino prislužila z delom na Brestu in SDK, ob nagradi ne skriva zadovoljstva: »Vsa leta sem pošiljala na različna žrebanja, pa nikoli nič.« Odnehala vseeno ni: »Saj veste, upanje umre zadnje.«
Zato, ko smo poklicali, da ji pripeljemo hektoliter, sprva kar ni mogla verjeti. Čeprav je bil za kakšno nagrado že čas: »Ja, smo že dolgoletni naročniki Slovenskih novic in ves čas kaj pošiljam.«Kako bosta nagrado stočila, si ne belita glave: »Imava štiri vnuke, jim bova dala za na morje. Jim bo Dana prišla prav, še sploh če bodo obtičali v kaki cestni koloni.«
Doma pa predvsem, da ne bo treba prekuhavati vode: »Pri nas jo moramo večkrat. Za žejo je zato iz pipe že dvajset let nisva pila. Saj ne moreš neprestano spremljati obvestil, ali je voda oporečna. Prav pred kratkim je bila spet. Zato vodo za pitje že kar avtomatsko kupujemo.« Zdaj je nekaj časa res ne bo treba.
Vsa leta sem pošiljala na različna žrebanja, pa nikoli nič
Alojz je rojeni Jezerc, Jožo je priženil z Unca. Večkrat se pogovarjajo, kako trdo je bilo včasih delo na kmetiji. Alojz s privzdignjeno obrvjo pripomni: »Zdaj so visoki planšarji!« Kaj bi to bilo, razloži: »Z živino, odkar je traktor, ni več nobenega resnega dela.« Polglasno pridene: »Pa še pravimo, da je hudo!«
Kako so nekoč garali, vnuki še verjamejo ne. Poslušajo vseeno radi, dedka nagovarjajo takole: »Ata, povej tisto pravljico, kako ste težko živeli!«
