PLAVŠKI ROVT – Stali smo na makadamski okljuki tisti kilometer in še nekaj nad Jesenicami, kjer je pred dvema letoma v hipu ugasnilo življenje človeka, ki je šport jemal tako brezkompromisno kot le malokdo. Konec se je zgodil, tako prekleto krut in pravzaprav bizaren: po vseh stotisočih kilometrih po vseh celinah sveta s kolesom, ko je švigal kot blisk skozi neprijetne situacije, je Jure Robič umrl pred domačim pragom. Športnim Slovencem je odkril Ameriko, in to na biciklu.
Simbolična zahvala
Prijatelji so se zbrali na kraju, kjer se je končalo ekstremno življenje neverjetnega Jureta, in odkrili spomenik, ki so ga postavili kot neke vrste simbolično zahvalo fanatiku, ki je s svojim pedaliranjem za zmagami na najbolj nemogočih trasah in razdaljah vsakomur, ki nam je bilo dano biti poleg, ponudil koščke življenjskega mozaika, ki ne zbledijo. Kot ne zbledi vtis z RAAM (Race Across America), ene najbolj napornih preizkušenj za človeško telo in dušo na planetu. Juretu Robiču nisem verjel skoraj nič, kar je povedal o tej dirki, dokler ni popolnoma resno vsem v spremljevalnem moštvu vsadil edine sprejemljive resnice o njem in RAAM: tja se ni šlo tekmovat. Kolo, asfalt, cesta in kilometri Amerike za zmago. Zmagati ali pocrkati. Grozljivo, a vendar privlačno! Ne sodelovati, Jure je hotel zmagati. Nekaj tako odtrgano napornega z izjemno strogo napisanimi pravili si lahko izmislijo le Američani, še bolj ekstremno usmerjeni športnik pa lahko na takšni stvari zmaga. Ne enkrat! Večkrat. Prevečkrat celo za Američane, ki so po tistem, ko so dobro prodali njegovo zgodbo, potrebovali novega junaka RAAM in so ga začeli tako trpinčiti, da Robič celo ni hotel končati dirke. Pri nas si te Amerike s to dirko pravzaprav sploh ne znamo dobro predstavljati niti razložiti. Takšni podvigi so redki. In redki ga razumejo.
Odločno na RAAM
Dve desetletji sva živela v istem majhnem gorenjskem industrijsko zahojenem mestu. Zagamano do amena. Nisem ga poznal. Redko kdo od domačinov ga je poznal do leta 2003, ko je prišel na strani časopisov kot kolesar s psihološkimi travmami. S halucinacijami in izgubo realnosti je premagoval dirko, ki je ni poznal. Bil je drugi. Kot vedno v življenju. Večno drugi, tretji, četrti, deseti … Nikoli zadnji, a nikoli ustoličen kot prvak, ki mu nihče ne more do živega. Nikoli na naslovnici, nikoli kot udarna vest dneva, pa naj je treniral in drvel sem in tja, kot je najbolje znal. Neugodno!
Včasih je bil dober tekmovalec v klubskih vrstah, a je nato vse to nadgradil z ekstremom, in to na najbolj vrhunski način. Po kalvariji na prvem nastopu na RAAM leta 2003 med San Diegom in Atlantic Cityem, vanjo je potegnil še takratno ženo, se je odločil, da bo postal zmagovalec. Ni hotel več ljubečih pogledov in tople dlani. Šel je v boj, »na soško fronto« biciklizma in »Sutjesko z Neretvo vred« psihološke vojne s samim seboj. Jure Robič, človek, ki se mu je v življenju zgodilo že toliko kozlarij, da bi vsakdo potegnil črto pod športno življenje, je obrnil ploščo. »Zmagal bom na RAAM!« Odločno, brez prepričevanj. Okoli sebe je nabiral nas, svojevrstne posameznike, in še danes sem prepričan, da spremljevalnega moštva ni nabral po načelu slučajnosti. Nobeden od nas desetih ni bil mimoidoči, ki si je vzel 10 dni časa za ogled 44 ameriških bencinskih črpalk, devet parkirišč pred McDonaldsom in Burger Kingom ter enim pokopališčem amišev na cesti, poti, dolgi 4761,5 kilometra.
Lahko premaga najekstremnejše razmere
Jure, takrat je bil zaposlen v Slovenski vojski, je z dosežki na kolesu dokazoval, da slovenski vojak iz poklicne sestave lahko zdrži in premaga najekstremnejše razmere. No, leto pred smrtjo ga je ta ista sestava poklicnih rambov iz svojih kasarn poslala na zavod za zaposlovanje. Morda mu je kdo, preden so mu dali v roke delavsko knjižico, zamomljal kakšen hvala lepa za dvig ugleda naših oboroženih sil. Robič se ni predal, še naprej je s kolesom hitel proti zvezdam, proti novim ekstremnim preizkušnjam in zmagam ter drugi družinski sreči vse do tega prekletega makadamskega ovinka. Postali smo za hip v tišini kot takrat v Ameriki in čakali na zvok pedal Jurkovega bicikla ter Kekčeve pesmi v ozadju.
Proti Plavškemu Rovtu
Dve leti sta mimo, odkar se je zgodila tragična prometna nesreča, ki je vzela življenje enega najbolj prepoznavnih ekstremnih športnikov na svetu. Na gozdni cesti nad domačimi Jesenicami se je smrtno ponesrečil takrat 45-letni Jure Robič. Ko se je s kolesom peljal po cesti z Zakamnika proti Plavškemu Rovtu, mu je nasproti z avtomobilom pripeljal 55-letni domačin. Trčenju se nista mogla izogniti. Zdravniška ekipa, ki je prihitela na kraj nesreče, Jurku, kot so ga klicali prijatelji, ni mogla več pomagati.
Tudi državni prvak
RAAM oziroma Race across America je Robič osvojil petkrat. Trikrat je bil najboljši na slovenski preizkušnji vzdržljivosti DOS (Dirki okoli Slovenije), dvakrat na Le Tour Direct–Ultime, ultramaratonski različici slovitega Tour de France v eni etapi, in švicarskem TorTouru. Leta 2004, dva meseca po vrnitvi iz ZDA, ko je zmagal na RAAM, je postal tudi svetovni rekorder v solo vožnji na 24 ur, ko je prevozil 840 km. Dvakrat je v Avstriji dosegel svetovna rekorda v enodnevnem kolesarjenju na dirki za lovoriko kraftwerk, nazadnje leta 2006, ko je prevozil 979 km oziroma dosegel povprečno hitrost 40,77 km/h. Nekoč kolesar klubov Lip Bled, Krka in Sava je bil tudi član državne reprezentance med letoma 1988 in 1994, v tem času je trikrat osvojil naslov prvaka na cestni dirki (1989., 1990. in 1992.), enkrat v vožnji na kronometer (1991.), leta 1992 pa je zmagal tudi na dirki po jadranski magistrali. Dosegel je več kot sto zmag in dobil priznanja za posebne dosežke v športu ter ferplej in strpnost. Vsako leto je na kolesu v 335 dneh treningov in dirkanja enkrat obkrožil svet.
