TRBOVLJE – Pisali smo že o Trboveljčanki Enesi Marković, ki je hotela Zuhdiji Škrgiću, daljnemu sorodniku iz bosanske Velike Kladuše, rešiti življenje. Odločila se je namreč, da mu bo podarila ledvico. Enaindvajsetletnik je že dlje na dializi, saj mu življenjsko pomemben organ odpoveduje, darovalci, ki bi mu lahko priskočili na pomoč, pa ne stojijo v vrsti. S transplantacijo ni mogoče več dolgo odlašati. »Kot sorodnica sem izvedela zanj in njegovo stanje, in ker vem, kakšne so razmere v Bosni, kakšna bolezen je to, kakšne so njegove možnosti preživetja ter ozdravitve, sem se odločila, da mu pomagam. Ko smo o tej možnosti šele začeli razmišljati, sva se seveda morala srečati in odšla sem v Kladušo. Če je prej morda bila kakšna negotovost ali neodločnost o tem, ali bi ali ne bi, je povsem izginila na obisku. V postelji je ležal posušen mlad fant, ki dlje kot do hišnega praga ni mogel. Bil je žejen, a zaradi preiskav in zdravljenja ni smel piti. Največ, kar je lahko, si je le zmočil suha usta. Takrat se je v meni nekaj prelomilo in v hipu sem se odločila. Poleg tega se mu stanje slabša. Večinoma ne more vstati ne govoriti, na dializi je najmanj vsaka dva dni. Ob sobotah in nedeljah v Bosni ni dializ, in če se kaj zgodi v tem času, lahko preprosto umre,« je takrat za Slovenske novice povedala Enesa, ki se prej z Zuhdijo ni poznala, čeprav sta daljna sorodnika. Toda ko bi se morala zgoditi odločilna operacija, se je izkazalo, da je tudi sama v zelo slabi koži. Njene ledvice so deformirane.
Brez debate
Sprva je kot darovalka morala stvari razčistiti in razmisliti sama pri sebi, odločitev ni zadevala le nje. Velike, a razumljive pomisleke, nestrinjanje in drugo so imeli tudi v Enesini družini. In to je bilo veliko težje kot vsakršni lastni dvomi, negotovost in podobno. »Ko imaš družino, hočeš nočeš stvari in odločitve postanejo stvar vseh, ne le človeka individualno. To pa niso lahke stvari in tudi sama se tega še kako zavedam. Če bi šlo le zame ali če bi bila sama, je to nekaj povsem drugega. Tako pa se to tiče tudi moža, otrok, staršev,« se spominja. A odločitev je obveljala. Kot pravi, brez debate in dokončno. In stvari so počasi, a vendarle, stekle. Darovalka in prejemnik sta se povezala z vrsto služb, organizacij, stroko … Opraviti je bilo treba nešteto preiskav, pregledov, pridobiti soglasja, mnenja, zbrati potrebna finančna sredstva in drugo. Enesa je malce samoiniciativno, malce pa po navodilih zdravniške stroke vsaj začasno spremenila tudi življenjski slog. Prenehala je kaditi, izogibala se je kavi in podobno. Prijatelji in podporniki so organizirali dobrodelno prireditev, s katero so pomagali zbirati prostovoljne prispevke za stroške Enesine plemenite in nesebične odločitve. Transplantacija in vse, kar spada zraven, namreč ni poceni, čeprav gre za življenjsko pomembne stvari, in ne Enesa ne Zuhdija sama tega nikoli ne bi zmogla. Naposled je prišel težko pričakovan, a tudi strahu poln dan, ko sta odletela v Francijo, kjer je bil predviden poseg. Iz Zagreba sta odletela v Istanbul, od tam pa naprej v Pariz. »Sama, brez koordinatorja, zdravnikov ali kakšnega drugega spremstva in brez znanja jezikov. Zuhdija govori bosansko, jaz slovensko, bosansko in malo angleško, to pa je tudi vse. Na srečo sva si lahko pomagala tudi z rokami, pa je nekako šlo,« se sicer z grenkobo pošali Enesa. Pot je bila vse prej kot šala, saj sta imela veliko odgovornost. Njegovo roko, v kateri je utripala fistula, je trdno in pazljivo držala v svoji, saj je bilo treba paziti, da se ne udari ali da ga kdo ne udari, kar bi bilo usodno. Odločena in pripravljena na zadnje dejanje sta pripotovala v bolnišnico.
Brez srečnega konca?
V Franciji, v povsem drugem okolju, so ju čakale še zadnje preiskave. Zaradi velikega odvzema krvi je oslabela in celo izgubila zavest, za kar krivdo pripisuje svoji trmoglavosti in kajenju. Izvidi so bili tako rekoč odlični, strah jo je bilo le psihiatra. V vmesnem času je namreč doživela vrsto ne prav lahkih in stresnih stvari, ki na človeku pustijo pečat. A pristojna psihiatrinja ji je dejala, da po njunem pogovoru končno razume smisel življenja in da je v vsej dolgoletni službi to drugi primer, ki se jo je tako dotaknil. Vsi so bili veseli, da bo zadeva stekla še v zadnjem delu. Potem pa …
Zapletlo se je pri pregledu delovanja oživlja in arterij. Oziroma ne le zapletlo, ampak se je vse postavilo na glavo. Vse želje, stiske, dvomi, odločitve, prizadevanja so se sesuli v prah. Eneso je med preiskavo paraliziralo. Izsledki: dve arteriji, dve žili iz ledvice, druga ledvica ovita okrog hrbtišča, anomalija, ki je zaradi njene redkosti na svetu skorajda ni. Drugače povedano, na splošno je bila zelo zdrava, eno ledvico se je odločila podariti, pa sta obe deformirani! Zdravi, a v nenehni nevarnosti. Kako je mogoče, da se je to spregledalo oziroma ugotovilo šele zdaj, ne ve niti ji nihče ni povedal. Transplantacija tako ni mogoča, ogroženi pa sta tudi Enesino zdravje in življenje. »Nikoli nisem imela nobenih težav, še sanjalo se mi ni, da je kaj takega mogoče. In še vedno ne razumem, ker ne morem razumeti,« pretreseno pripoveduje. Išče odgovor, kako je mogoče, da se v življenju lahko zgodijo takšni preobrati in takšna presenečenja. »Ko sem izvedela diagnozo, se mi je zaradi obeh naju podrl svet. Ob sebi imaš lahko množico ljudi, a si v bistvu sam, ker drugače ne gre. Nadvse mi je pomagal naključni klic ultramaratonca Mateja Markoviča. Sicer prijateljujeva, a se slišiva občasno. Tokrat pa mu je, kot pravi, nekaj reklo, naj me pokliče, čeprav sploh ni vedel, kakšen preobrat se je zgodil,« pristavi.
V nevarnosti ni le Zuhdijevo življenje, ampak se nevarnosti pojavljajo tudi za Eneso. Za Zuhdijo je sicer še nekaj upanja in možnosti, a jih dosledno odklanja. Čeprav bi donator zdaj lahko postal brat, se je Zuhdija zaradi vsega, kar se je zgodilo in kot se je zasukalo, predal. Noče več živega donatorja, noče več sanj in upanja, ki se podrejo kot hišica iz kart, čeprav se jasno zaveda, da lahko zaradi tega umre. Odločil se je namreč, da bo čakal mrtvega darovalca. A vsemu navkljub ima vendarle vsaj možnost. Vprašanje je le, ali se bo ta pojavila in ali bo tudi sam to spoznal pravočasno. Nikoli več pa ne bo tako kot prej živela niti Enesa.