SEČOVLJE – Ko se vozimo v Savudrijo, Umag, Poreč ali kam drugam v hrvaško Istro, nas okoli Sečovelj navdušujejo predvsem veličastne 700 let stare soline. Tako zelo, da na desni strani ceste, tik preden zapeljemo mimo sečoveljskega letališča, skoraj zgrešimo zapuščene in za to okolje precej prevelike zgradbe. Iz leta v leto imajo klavrnejšo podobo in malokdo ve, da so to ostanki rudnika. V Sečovljah, zadnjem slovenskem kraju ob zahodni istrski obali, so namreč sredi 20. stoletja kopali črni premog.
Na vrhuncu 400 rudarjev
Z vrtinami so premog začeli iskati leta 1935, našli so ga v globinah od 100 do 400 metrov. Kot pravi zgodovinar, mag. Ivica Pletikosić, je v najboljšem obdobju dajal kruh celo 400 ljudem. Po odselitvi italijanskega prebivalstva leta 1954 so v rove začeli množično prihajati rudarji iz drugih takrat jugoslovanskih rudnikov.
Sečovlje in rudnik
V najboljših časih je zaposloval 400 ljudi (foto: arhiv Damirja Gregoriča). Rudnik je v Sečovljah deloval od 1935. do 1973. in kraj je pravzaprav zaživel zaradi njega. V najboljših letih rudnika je v Sečovlje prišlo precej priseljencev, prebivalci pa so zavoljo tega dobili kino, gledališko dvorano, gasilski dom in ne nazadnje kar pet gostiln. |
»Rudnik ni nehal obratovati, ker bi zmanjkalo premoga. Leta 1969 je vanj, tako kot že nekajkrat prej, vdrla voda. Ga še vzdrževati ali opustiti? Ker je bila nafta takrat poceni, so ga zaprli. Kdo ve, kako bi bilo danes?« pravi Pletikosić. Delo rudarjev je bilo težko, saj je bila debelina slojev premoga tanka in je redko presegla pol metra, tako da so rudarji delali ročno, kleče in celo leže.
Kot pravi hidrogeolog Ivan Žigon, je bil večji del rovov na globini okoli 250 metrov – ponekod celo več – in po nekaterih ocenah so sedaj zaliti rovi skupaj dolgi okoli 10 kilometrov. Zaradi varnosti je bil zasilni izhod na bližnjem hribu na Krogu, do katerega je vodilo kar 700 stopnic. Večjih nesreč pod zemljo ni bilo, ker je bil premog med kamnitimi sloji, v rovih ni bilo podpornikov. Najbolj so ga ogrožali vdori vode, ki so jo črpali z močnimi črpalkami. Zanimivo je, da so v rove na nevarnejših delih vgradili zapornice, ki so se ob visokih vodah zaprle same.
Spor s solinarji
Premog je vseboval veliko žvepla, a je bil zelo kakovosten in edini črni premog, ki so ga kopali v Sloveniji. Podobnega so kopali tudi v Raši. Že leta 1942 so se rudarji in solinarji sprli, saj je miniranje povzročilo pogrezanje nekaterih solnih fondov in voda se po bazenih ni več normalno pretakala.
Vhod v rudnik je danes zabetoniran, njegovo zapuščeno območje, ki je tik ob privlačnem Krajinskem parku Sečoveljske soline, pa za pozidavo mami mnoge. Načrtov, kaj vse bi lahko tam nastalo, ne manjka, a domačini si želijo, da bi rudnik odtrgali pozabi. O tem so skupaj z nekaj za tehnično dediščino vnetimi posamezniki razmišljali na nedavnem domoznanskem večeru, ki ga je pripravila Lea Kalc Furlanič. Sečoveljski zbiratelj Damir Gregorič je s projekcijo starih fotografij obudil rudnik pa tudi takratno življenje v Sečovljah. Vsi so z navdušenjem prisluhnili mag. Tadeju Bratetu, strokovnjaku za tehnično dediščino. Po njegovem mnenju bi bogato tehnično dediščino teh krajev (zgodbo rudnika bi povezali s škverom na Seči, solinami, nekdanjo železniško progo Parenzano, ladjedelstvom in še s čim) lahko predstavili v še obstoječi in rudniku najbližji zgradbi nekdanje železniške postaje v Sečovljah. »Nastal bi lahko muzej o tehnični kulturi tega dela Istre, ki bi pritegnil obiskovalce, saj so se takšne ideje v svetu že pokazale za dobre. Počasi jih gradite in tako bo lahko nastala čudovita stvar,« je predlagal.
