LJUBLJANA – »To je malomarnost sodišča. Po zakonu bi morali dati pravico človeku do zagovora, že zaradi svoje napake,« pravi ogorčena Jolanda Polajšer, ki vse do letošnjega leta ni vedela, da jo za 16.000 evrov in pripadajoče obresti (skupaj približno 30.000 evrov) toži nekdanji najemnik gostilne v Ožbaltu, kjer je polovična lastnica. Tožbo proti njej je na Okrožno sodišče v Slovenj Gradcu vložil leta 2007 in pri tem navedel njen stari naslov, na katerem pa takrat že dve leti ni več živela. Do leta 2005 je stalno bivala v Kranju, med letoma 2005 in 2011 v Ljubljani, zdaj pa je v Zbiljah.
Ker Polajšerjeva v Kranju ni dvignila pošte, je sodišče nekdanjega najemnika pozvalo, naj sporoči pravi naslov, tožbo je nato poslalo v Ljubljano. »V Ljubljani je nisem dvignila, ker delam v turizmu in sem bila dlje odstotna,« razlaga. Ker so takrat veljale še stare določbe zakona o pravdnem postopku, je tožba po 15 dneh romala nazaj na slovenjgraško sodišče. Čeprav je, kot pravi Polajšerjeva, sodnica Milena Šteharnik vedela za pravi naslov, so bila vsa nadaljnja sodna pisanja spet poslana na kranjski naslov.
Tja ji je junija lani poslala delno zamudno sodbo, v kateri je odločila v prid Polajšerjeve, a ta zaradi napačnega naslova tega seveda ni vedela. Kot pravi, bi v tem primeru zagotovo pooblastila odvetnika, da uporabi vse možnosti, da zamudno sodbo izpodbija in da doseže novo sojenje, na primer s predlogom za postavitev v prejšnje stanje. Na zamudno sodbo se je nekdanji najemnik pritožil in isto sodišče je Polajšerjevi poslalo pritožbo v odgovor – spet na kranjski naslov! Primer je nato romal na mariborsko višje sodišče, ki je januarja letos vrnilo del zahtevka v ponovno presojo prvostopenjskemu sodišču. Aprila letos je ista sodnica v ponovljenem sojenju dala prav nekdanjemu najemniku in tako z zamudno sodbo presodila, da je Polajšerjeva kriva.
Izvedela šele letos
»Tukaj je poštno ležeče nekaj zate in bi bilo dobro, da greš pogledat,« ji je aprila letos sporočila mama, ki v Kranju živi nekaj mesecev na leto. S pošto, pravi sogovornica, tudi zaradi tega ne bi mogla biti na tekočem. Ko jo je odprla, jo je, pravi, kap. Maja letos je pooblastila odvetnika in se pritožila na Višje sodišče v Mariboru, to pa je pritožbo zavrnilo z obrazložitvijo, da je bila s sodbo seznanjena, čeprav te niso poslali na naslov stalnega bivališča.
»Malo je tukaj tudi najine malomarnosti. Če bi se strašno zanimala, bi lahko izvohala, za kaj gre,« pravi Jolandin partner. Predvidevala sta namreč, da ju bo sodišče, »če bi bilo kaj takega«, na to vendarle opozorilo. »Zakon je pač tak, drži. Ampak s tem se moje pravice še ne končajo,« meni Polajšerjeva in dodaja, da se nikakor ni hotela izogibati sodišču, ampak si samo želi, da bi ji v vseh teh letih dali priložnost, da tam pove svojo plat zgodbe, saj je prepričana, da ni kriva.
»Iskreno mislim, da se je sodnica zmotila. Bova morala zaradi te oslarije res na evropsko sodišče? Postopki do tja so dolgi, on pa se bo vmes usedel na moje premoženje,« pripomni in še pojasni, da je na vrhovno državno tožilstvo že vložila zahtevo za varstvo zakonitosti.
Brez kršenja procesnih pravic
Direktor Okrožnega sodišča v Slovenj Gradcu Zvonko Ulcej je pojasnil, da ker Polajšerjeva prve pošte s sodišča ni dvignila na ljubljanskem naslovu, je bila toženki opravljena osebna vročitev z ustreznimi pravnimi pouki po določbi tretjega in četrtega odstavka 142. člena zakona o pravdnem postopku.
»Toženki je bilo v poštnem predalčniku puščeno obvestilo, v katerem je bilo navedeno, kje je sodno pisanje, in rok 15 dni, v katerem mora naslovnik pisanje dvigniti. Ker toženka sodnega pisanja v tem roku ni dvignila, se šteje, da je bila vročitev opravljena po poteku navedenega roka,« pravi Ulcej. Tako so bili izpolnjeni vsi zakonski pogoji, da je sodišče izdalo zamudno sodbo. Sodišče priznava, da je bila ta poslana na kranjski naslov in da je Polajšerjeva po odvetniku pravočasno vložila pritožbo. Zadevo so nato odstopili v reševanje višjemu sodišču, to pa je pritožbo v celoti zavrnilo.
»Toženka je sodbo očitno prejela, saj je po odvetniku vložila pravočasno pritožbo, v kateri tudi navaja, da na naslovu v Kranju živi njena mati, ki jo je o sodbi obvestila. Ker je toženka sodbo prejela in se zoper njo pravočasno pritožila, ji ni bila odvzeta nobena procesna pravica,« pravi direktor sodišča.
Razlog, da je sodišče sodna pisanja pošiljalo na različne naslove, je bil ta, da toženka na nobenem ni dvigovala pošte, pojasnjujejo na sodišču. »Toženka ni zatrjevala, da zamudne sodbe ni prejela, temveč je trdila, da ji zamudna sodba ni bila poslana na pravi naslov,« sklene Ulcej.
Mama bi morala javiti, da je naslovnik neznan
Odvetnik Klavdij Jožef Novak iz odvetniške družbe Čeferin meni, da se Polajšerjeva v tem primeru ne more sklicevati na kršitev vročanja sodbe, saj 139. člen Zakona o pravdnem postopku določa, da če naslovnik kljub kršitvi prejme pisanje, se šteje, da je bila vročitev opravljena v trenutku, ko je naslovnik pisanje dejansko prejel. Kot pravi odvetnik, je napako storila mama, saj bi lahko sodišču javila, da je naslovnik na tem naslovu neznan. Sodišče bi nato moralo sodne pošiljke vročati v Ljubljano »in bi jih skladno z določbami ZPP tudi moralo – saj je stranka imela dejansko in stalno prebivališče v Ljubljani«.
