Če želite pobliže spoznati in doživeti zakladnico in pisanost mediteranskega mokrišča v malem, se ob priliki kaže ustaviti tam, saj je rezervat vse bolj urejen s potmi, opazovalnicami in informativnimi tablami, lahko pa se odločite tudi za vodeni ogled. Čeprav ni mestni park, njegove sprostitvene čare že nekaj let spoznava vse več Koprčanov in turističnih ljubiteljev narave. Iz mesta je le 20 minut hoje. A pozor. To je rezervat, ki zahteva spoštljiv odnos do narave. Tako na primer vožnja s kolesom in sprehajanje psa brez povodca tam nista dovoljena.
Škocjanski zatok je preostanek morja, ki je nekoč obdajalo Koper. Tam je bil pred stoletji plitek morski zaliv, ki sta ga počasi zasipavali rečici Badaševica in Rižana, tako da se je zamočviril. Ko so v začetku šestdesetih let prejšnjega stoletja ob Kopru začeli graditi pristanišče, ki se je širilo proti Ankaranu, je postajal čedalje bolj zaprt, postal je zatok. Za nujno razvojno logiko tistega časa so ga kot neuporabno mokrišče v osemdesetih letih nameravali celo zasuti in tam med drugim narediti obrtno cono. Tako so vanj prečrpavali izkopan material iz luke in je tudi sicer marsikomu služil za odlaganje smeti. Njegova površina se je manjšala in leta 1992 mu je bila zadnja ura. A začeli so se širša naravnovarstvena akcija, zbiranje podpisov, obsežna renaturacija …
Kot marsikje po svetu smo bili v preteklosti namreč tudi pri nas relativno mačehovski do mokrišč, ker smo jih jemali za povsem neuporabno površino in zato zasipavali. Danes se ta odnos spreminja, saj se bolj zavedamo pomena neokrnjene narave, redkega rastlinstva in živalstva v njej ter tega, da so dragocene vodne površine sestavni del našega okolja. K temu je še največ prispevalo Društvo za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije, ki mu je v sodelovanju z ministrstvom za okolje in prostor od leta 1998 uspelo že precej urediti ta naravni rezervat in doseči, da se odnos do mokrišč spreminja.
Danes je tako zagotovljeno trajno varstvo Škocjanskega zatoka, ki je tudi turistično vse bolj privlačen celo za ljubitelje ptic in narave iz tujine, vse bolj pa seveda priteguje Koprčane. Sicer pa biologinja Bojana Lipej, koordinatorka izobraževanja iz Društva za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije, ki upravlja območje, pravi: »Mokrišča pokrivajo tri odstotke površine Slovenije in so pomembnejša, kot si mislimo. Tako na primer predstavljajo varstvo pred poplavami, zadržujejo vodo, napajajo podtalnico in so ne nazadnje neke vrste naravna čistilna naprava. Škocjanski zatok je izjemno pomemben, ker je eno redkih in naše največje polslano mokrišče ter zaradi botanične in zoološke pestrosti izjemnega ekološkega pomena.«
Lahko smo veseli, da ga v preteklosti nismo povsem uničili. Razteza se na 122 hektarjih, močvirni travniki, plitvine in mlake so življenjsko okolje za 41 odstotkov vseh dvoživk v Sloveniji, 55 odstotkov vseh zabeleženih vrst ptic in 36 odstotkov vseh živečih sesalcev. Doslej so našteli 244 različnih vrst ptic, kar predstavlja več kot 60 odstotkov vseh opaženih v Sloveniji. Na območju rezervata jih redno gnezdi 42 vrst, 180 vrst pa so opazovali v obdobju selitve ali prezimovanja. Kraj je namreč pomembno mednarodno postajališče pri njihovih selitvah, in ker pozimi voda ne zamrzne, je primerna lokacija za zimovanje in hranjenje. Med tamkajšnjimi pticami naj omenimo rečnega galeba, navadno čigro, polojnika, rdečenogega in močvirskega martinca, čapljico, škorca, mlakarico, liščka, lisko, kreheljca, rumenonogega galeba, malo in veliko belo čapljo ter kravjo čapljo.
Ker gre za polzaprt sistem sladke in slane vode, tam uspevajo slanuše, ki se združujejo v posebne rastlinske združbe, med drugim pa je posebnost trstičevje, ki ni enako tistemu iz sladkih voda. Omenimo še več vrst rib (gambuzija, solinarka, zlati cipelj, tankousti cipelj, dolgin, glavati cipelj …), dvoživke (zelena krastača, debeloglavka in zelena rega), plazilce (pozidna, primorska kuščarica, kobranka, belouška …) in sesalce (poljski zajec, beloprsi jež, nutrija, lisica, različne vrste miši …). Do leta 2012 so zabeležili in določili več kot 300 vrst hroščev, med njimi je vsaj pet vrst novih za slovensko favno, za številne preostale pa je Škocjanski zatok drugo ali tretje znano nahajališče v državi.
Konec leta 2008 so v zatok naselili prvi dve kamarški kobili od treh. Ti konji sicer živijo prosto v naravi v močvirnatih predelih ob izlivu reke Rone v Franciji. Pasma je zelo stara in se je skozi naravno selekcijo prilagodila na življenje v močvirjih. Družbo jima prav tako spuščeni v naravo delajo štirje boškarini, ki so značilno istrsko govedo. »Te živali nam v rezervatu pomagajo vzdrževati močvirne travnike. S tem ko se pasejo, so naši delavci, naši kosci. Veseli smo, da se je z boškarini pojavilo več kravjih čapelj. Te so stalno okoli njih ali celo na njihovih hrbtih. Živijo v sožitju in se ne motijo,« pove Lipejeva.
Na poti skozi rezervat je vrsta tabel, ki individualnim obiskovalcem ponujajo osnovne informacije o njem in tamkajšnjem rastlinju ter živalih. Za šolske skupine imajo posebne izobraževalne programe in tudi za opazovalce ptic pripravijo različna vodenja. Za ta namen so postavili opazovalnice, ki preprečujejo stik med pticami in ljudmi. To so lesene zapiralne stene z okenčki za kukanje, ki omogočajo pticam nemoteče sobivanje z opazovalci. Posebnost je pot za slepe, ki je brez arhitektonskih ovir in ima drugačno podlago, tako da tudi ti lahko sledijo sprehodu.
Obiskovalcev je vedno več, saj Koprčani prihajajo tja na sprehod spoznavat svoje edinstveno okolje, predvsem pa bogatit svoje življenje. Vse bolj se ga zavedajo kot okolje za sproščanje po službi, za prevetritev glave in nabiranje moči. Ko bo rezervat dokončno urejen, bo gotovo privabil še več ljudi iz notranjosti. Društvo za opazovanje in proučevanje ptic namreč za njegovo dokončno ureditev ob vstopu načrtuje izgradnjo sodobnega informacijskega centra, za katerega so večino sredstev pridobili iz skladov EU za regionalni turistični razvoj.
Graditi naj bi ga začeli kmalu in upajo, da bo v celoti končan v enem letu. V njem bo informacijski pult in vse, kar potrebuje obiskovalec, tudi predavalnica in laboratorij. Med drugim snujejo dodatne opazovalnice, od katerih bo ena vkopana, tako da bo možen celo vpogled v podvodni svet.
Odpravite se na izlet
Rezervat je odprt vsak dan od sončnega vzhoda do sončnega zahoda. Vstop za individualne obiskovalce je brezplačen, vodenje za skupine 10–25 oseb pa se plača. Vstop je na Bertoški Bonfiki, ker območje pod ankaransko vpadnico za obiskovalce še ni dokončno urejeno. Ogled poteka po krožni učni poti s postanki na posebno urejenih opazovališčih. Razen po označeni kolesarski stezi Pot zdravja in prijateljstva – Parenzana, ki poteka po robu rezervata, je kolesarjenje po notranjosti prepovedano in tudi sicer morajo obiskovalci upoštevati kodeks vedenja, ki je predstavljen na tablah ob vstopu. Citat Turistična tribuna Škocjanski zatok je eno od redkih slovenskih mokrišč, ki jih v preteklosti nismo povsem uničili.