Razmišljal sem, da bi potrebovali zakon o pekovskem namakanju vseh politikov, ki po volitvah ne uresničijo predvolilnih obljub, četudi so na oblasti, se pravi v vladi in vladajoči koaliciji. Saj se spomnite, za kaj gre pri pekovskem namakanju oziroma, pravilneje povedano, pri namakanju goljufivih pekov? V Ljubljani so nekoč vsakega peka, za katerega so ugotovili, da je delal prelahke hlebce – če ga potem ni izučilo niti to, da je moral na tržni dan nekaj ur presedeti na sramotilni klopi –, v posebni košari, ki so jo pač imenovali kar potapljalka, za kazen namakali v Ljubljanici.
Ljubljana takrat še ni bila slovensko glavno mesto, ni pa rečeno, da niso nekateri že slutili, da nekega dne to bržda bo. Prepričan sem, da bi bilo zdravilno za našo današnjo kvazidemokracijo, če bi uzakonili, da bomo državljani smeli odslej prav vse kandidate in člane vodstev političnih strank, ki si poskušajo našo naklonjenost pred volitvami zagotoviti z demagoškim zavajanjem, po volitvah najmanj eno leto (vsak dan znova, ja) namakati po pekovsko v kateri od naših rek in da bi moralo že iz namena zakona izhajati, da je zaželeno, da se jih namaka v najbolj onesnaženi slovenski reki. Kdaj pa sem pomislil, da bi nujno potrebovali takšen zakon? Ko sem slišal, s kakšno lahkostjo nam nekateri tokrat obljubljajo, da bodo, če bodo zmagali na predčasnih volitvah, poskrbeli za najmanj triodstotno gospodarsko rast in tudi za najmanj 60.000 novih delovnih mest. Imate prav, lahko bi ustanovili tudi posebno neodvisno nevladno komisijo, ki bi preverila, ali je kdo od tistih, ki so še včeraj trdili, kako zelo so zaskrbljeni zaradi prodaje Mercatorja Agrokorju, v zadnjih letih morda le imel tolikšna poblastila, da bi prodajo, če bi to zares hotel, preprečil. In? Potem bi pač vse tiste, ki so se v zadnjem času zgolj iz predvolilnih razlogov pretvarjali, da so nasprotniki prodaje Mercatorja, prej pa te prodaje niso preprečili, eno leto vsak dan malo potapljali. V najbolj onesnaženi slovenski reki! In pred tem jim niti ne bi bilo treba sesti na sramotilno klop. Ker na koncu koncev vemo, da se ničesar ne sramujejo, in se ne bi niti takšnega sedenja.
