NOVO MESTO – Novomeška škofija je bila z bulo papeža Benedikta XVI. razglašena 7. aprila, njen prvi (zdajšnji) škof Andrej Glavan pa umeščen 10. junija 2006. Desetletnico so obhajali z vrsto prireditev, ki so dosegle vrh z osrednjo v Športni dvorani Leona Štuklja. Zakaj ne v stolni cerkvi sv. Nikolaja – ker je za več kot 2000 udeležencev pretesna. Med slovesnostjo so sprejeli milostni kip fatimske Marije, pred katero je Glavan položil prošnje in upe za prihodnost, škofijsko občestvo pa izročil Jezusovemu in njenemu srcu.
Krščanske
vrednote izginjajo
Škofu Glavanu se je pri somaševanju pridružilo še deset nadškofov in škofov, med njimi ljubljanski metropolit Stanislav Zore, beograjski metropolit Stanislav Hočevar (rojen v škocjanski župniji), upokojena metropolita ljubljanski Alojz Uran in mariborski Franc Kramberger. Ker se v novomeško škofijo vključujejo tudi grkokatoliki, se je slavju pridružil njihov škof Nikola Kekić. Med častnimi gosti (župan Gregor Macedoni, evropski poslanec Lojze Peterle) v prednji vrsti parterja je sedel še dvanajsti škof, evangeličanski Geza Filo.
Glavan je nagovor začel s pesniško vznesenostjo: »To je dan, ki ga je naredil Gospod. Naša novomeška škofija danes praznuje in se veseli. Zahvalili se bomo ljubemu Bogu za vse, kar smo mogli po božji milosti narediti za rast božjega kraljestva na tem lepem, zelenem, večinoma tudi z vinogradi zasajenem koščku slovenske zemlje, ki ga zamejujeta Kolpa in Sava in po vsej dolžini napaja in povezuje reka Krka.«
Prešel je h ključni vsebini: »Ob desetletnici škofije je prav, da se odkrito ozremo okrog sebe v dokaj razkristjanjeno družbo in se vprašamo, kaj danes ogroža našo Slovenijo in kaj je dolžnost nas kristjanov, da bi bili sol zemlje in luč sveta. Dejstvo je, da je v dobi globalizacije današnja družba sicer nepovratno pluralna, a nam ne more biti vseeno, da iz nje izginjajo nekoč samoumevne temeljne krščanske vrednote, navade in krščanska kultura. Evropa, nekoč kontinent, ki se je ponašal z bogato kulturo, filozofsko mislijo, znanstvenim, tehničnim in gospodarskim razvojem, tone v neznano, nič kaj obetavno prihodnost. Doživlja duhovno stagnacijo, demografsko izumiranje. Preplavil jo je duh porabništva, uživaštva, naveličanosti. Pozablja na svoje duhovne korenine in išče odgovore v ezoteričnih idejah, gibanjih, praznoverju, ali se omamlja v mamilih. Ni čudno, da sta papež Frančišek in ruski patriarh Kiril na svojem srečanju med drugim ugotavljala, da se nekatere dežele spreminjajo v posvetne družbe, v katerih ni nobenega sklicevanja na Boga, na Njegovo resnico – kar je huda grožnja za versko svobodo. Nekatere politične sile pod vplivom agresivnega sekularizma in brezboštva poskušajo potisniti kristjane na rob javnega življenja.«
Prekmurca pod odrom S kančkom hudomušnosti smo opazovali, kako je naključje naneslo, da sta oba prekmurska škofa – evangeličanski Geza Filo in rimskokatoliški Peter Štumpf – sicer vsak na svojem koncu, pri maši sodelovala iz parterja, medtem ko so vsi drugi nadškofi in škofi stali na osrednjem odru. Saj je nanj s sobrati v službi zakorakal Tudi Štumpf, a se je potem odvilo tako, da je pristal v vrsti pri zadnjem stolu. Ta pa že čisto na robu odra. Resnično na tesnem, pa še paziti je bilo treba, da dol ne pade. In ker je splošno znano, da je mursokosoboški med vsemi slovenskimi škofi najbolj »prizemljen« (njegovo peresnolahko nasprotje je upokojeni mariborski nadškof metropolit Franc Kramberger), se je kmalu odločil, da sestopi z odra v parter, kjer bo zanj udobneje in predvsem varneje. Pripetljaj bi lahko uvrstil v svojo zbirko veselih prigod z naslovom Smeh je pol zdravja nekdanji direktor in urednik Družine, zdaj ekonom novomeške škofije prelat Janez Gril. Bil je tam in omenjena zabavna podrobnost zagotovo ni ušla njegovi pozornosti. |
Pot usmiljene ljubezni
Glavan je iz papeževe in patriarhove izjave še spomnil, da »prosita kristjane tako vzhodne kot zahodne Cerkve Evrope, naj se združijo pri skupnem pričevanju za Kristusa in evangelij, da bo Evropa ohranila svojo dušo, ki jo je 2000 let oblikovalo krščansko izročilo«.
V nadaljevanju je Glavan opozoril na Frančiškove besede, ko so mu podelili mednarodno nagrado Karla Velikega za izredno zavzemanje za mir, razumevanje in usmiljenje v evropski družbi: »Kot sin, ki ima v materi Evropi svoje življenjske in verske korenine, sanjam o novem evropskem humanizmu. Sanjam o mladi Evropi, da bo kot mati še sposobna rojevati, ki spoštuje življenje in daje življenjski optimizem, ki bo cenila stare in bolne, da jih ne bo imela le za nekoristne predmete, ki se lahko zavržejo, ker ne proizvajajo. Sanjam Evropo, v kateri naj bi mladi vdihavali čisti zrak poštenja, ki ljubijo lepoto kulture in skromno življenje, nezastrupljeno z neskončnimi potrebami porabništva. Sanjam o Evropi, v kateri bosta poroka in želja imeti otroke velika odgovornost, želja in radost, in ne problem zaradi pomanjkanja na primer stalne zaposlitve. Sanjam Evropo družine z učinkovito družinsko politiko, sanjam Evropo, ki bo ščitila osnovne pravice vseh in pri tem upoštevala tudi dolžnosti, ki jih imamo vsi drug do drugega. Sanjam o Evropi, za katero se ne bo moglo reči, da je bilo zavzemanje za človečanske pravice njena zadnja utopija.«
Kako naj pomagajo v škofiji uresničevati papeževe sanje o Evropi, Glavan pojasni: »To so tudi sanje o drugačni naši Sloveniji, da bo tudi po življenju, medsebojnih odnosih in krščanskih vrednotah vsaj malo podobna tistemu pravemu raju pod Triglavom. Kako naj sodelujemo pri novi evangelizaciji? Ni druge poti kot to, da uresničimo to, kar nam je povedal in z zgledom pokazal edini Odrešenik – Jezus Kristus, ki je sam rekel, da je pot, resnica in življenje. S svojim naukom nam je pokazal pot usmiljene ljubezni.«
