Novoletni turisti bentili
 po poti na Ljubljanski grad

LJUBLJANA – »Brutale, brutale!« je na poti navzdol kričala italijanska turistka. Pa sploh ni bila edina. Takšnih je bilo v prestolnici – minula petek in soboto – kolikor hočete.

Videlo se je: za vse po vrsti je bil ta sestop preprosto prezahteven. Navzdol in navzgor so nerodno stopicljali, po polžje, kot da bi bosi stopali po bodičevju, a še zdaleč niso bili bosih nog.

Med plazenjem proti ljubljanski tržnici so se oprijemali česar koli, da le ne bi padli in telebnili. Vsakdo, ki je prišel do cilja, si je pošteno oddahnil. Bil je svojevrstni zmagovalec. Nekdo je takole opisal ta vratolomni sestop, ki je v normalnih razmerah sicer prijetno sprehajališče: »V dolino smo se spuščali ob vzpenjači. Nekaj drsnic nas je že od začetka oviralo, a je nekako še šlo. Pot smo si lajšali tako, da smo hodili ali po nezaledenelem odvodnem jarku ali po poti iz desk, ki pa jih tudi že kmalu ne bo več, saj nekatere pod nogami že veselo poskakujejo, namesto da bi bile trdno privite in stale na svojem mestu …« Nakar je sprehajalec Peter še globlje zavzdihnil: »Toda sestop je postajal vse težji in težji. Največ iznajdljivosti je bilo treba pokazati prav v spodnjem delu, kjer je bilo kakšnih 150 metrov tako poledenelih, da je bilo treba pokazati resnično vse prvine spusta po drsalnici. Priznati moram, da sem kljub nekaterim planinskim in smučarskim izkušnjam komajda varno pridrsal do vznožja, do Vodnikovega trga.«

Peter si je za nameček še pošteno oddahnil, ko je videl, da se s tistimi, ki so padli na zadnjo plat, ni kaj hujšega zgodilo. Marsikdo je tvegal. Marsikdo, ki se je udeležil tega skupinskega in na moč adrenalinskega spusta, je takrat pomislil, pa kje za vraga so ljubljanske občinske službe?!

Te, ki imajo svoj sedež le lučaj od tam, so v vrhuncu novoletne turistične sezone očitno pozabile tako na tuje kot tudi na domače turiste in na njihovo trnovo pot na Ljubljanski grad.

Ljubljana, ki se ponaša z županovo krilatico – najlepše mesto na svetu –, je v prvih ponovoletnih dneh ponudila neko povsem novo dimenzijo, očividci, ki so to videli, in tudi teh ni bilo malo, v tistem resnično niso vedeli, ali so bili priča novopostavljeni bob stezi ali ozkemu drsališču s srednjeveškim in razsvetljenskim pridihom. S takšnim pridihom pa zato, ker se je vse skupaj dogajalo na oblegani poti z Ljubljanskega gradu, natančneje, v Študentovski ulici v strogem ljubljanskem jedru, ki je dobila ime po ljubljanskem liceju, ki so ga na pobudo deželnega šolskega komisarja Antona Linharta ustanovili že leta 1789. Pa tudi zato, ker so nizke temperature pač prispevale svoje.

Ustvarile so namreč pravo drsalnico, ki je občinski organi ali niso opazili ali pa se jim preprosto – ni dalo. Drugi januar je bil tako za nekatere pač še vedno – dela prosti dan.