LJUBLJANA, NOVA GORICA – Kulturni dom v Novi Gorici z Ruskim centrom znanosti in kulture iz Ljubljane vabi nocoj, v ponedeljek, 6. marca, ob 18. uri, v svojo dvorano na Bevkovem trgu 4 na srečanje, posvečeno kozmonavtki Valentini Tereškovi ob njeni 80-letnici. Prva ženska, ki je poletela v vesolje, namreč prav danes praznuje 80. rojstni dan. Na panojih bodo prikazali njene manj znane fotografije, večer pa obarvali tudi filmsko. Potem ko bo o Tereškovi z izbranimi besedami spregovoril Vojko Kogej, ki se je že srečal z njo v Zvezdnem mestu (rusko Zvjozdni gorodok) nedaleč od Moskve, znan kot izjemni poznavalec kozmonavtike, predsednik Astronavtsko raketarskega kluba Vladimir M. Komarov ter vodja projekta Potovanje v Zvezdno mesto, bodo zavrteli še polurni film o slavljenki. Za Valentininim bodo v sklopu odprtja tedna ruskega filma v Novi Gorici prikazali še film Gagarin, prvi v vesolju (režiser Pavel Parhomenko ga je posnel leta 2013) s slovenskimi podnapisi. Slednji bo, pričakuje Kogej, gledalce prikoval na sedeže: »Zdi se mi še bolj prepričljiv kot film Gravitacija, ki ima na ljudi podobne učinke vživljanja v filmsko prikazovanje.«
Kako dolg je bil Gagarinov polet?
Kogej je namignil še na uganko o dolžini poleta Jurija Gagarina, prvega človeka, ki je (12. aprila 1961 v Vostoku) pokukal v vesolje: »Film je dolg 108 minut, natanko toliko, kot naj bi trajal Gagarinov polet in kot piše tudi v vseh enciklopedijah. Jaz pa vem, da ni tako – pravo dolžino bom razkril na novogoriškem večeru.«
Vsaj toliko naj zaupa, ali je bil polet krajši ali daljši, smo požicali Kogeja, a je vztrajal: »Bom tam povedal!«
Juriju in Valentini je skupen, zanimivo, njun socialni izvor. Oba sta namreč otroka staršev, ki so delali v kolhozu. Očitno je hotel komunistični sistem tudi tako poudariti svojo edinstvenost, da otrokom iz deprivilegiranih okolij ponudi vrhunske priložnosti. Takšne, kot so jih dotlej poznale zgolj pravljice, na primer o Pepelki.
Pa vendar se tudi v vsakdanjem življenju kdaj pa kdaj zgodi, da imajo manjši prednost pred večjimi. Tako se je primerilo, da so razstavo o Valentini Tereškovi, ki jo zdaj gosti Nova Gorica, že oktobra 2014 postavili v Coroninijevem dvorcu v Šempetru pri Gorici. Še vedno drži, kot so že tam poudarili, da je bila Tereškova rojena 6. marca 1937 v okolici mesta Jaroslavelj, ki leži (po cesti) 278 kilometrov severovzhodno od Moskve: »Že zgodaj se je navdušila nad padalstvom, kar jo je pripeljalo tudi v kozmonavtski program. Urjenje je bilo podobno urjenju moških kozmonavtov, od fizičnih preizkusov in poletov z reaktivnimi letali do intenzivnega šolanja o raketni in vesoljski tehnologiji. Naporno urjenje kozmonavtk se je končalo novembra 1962, opravile pa so ga štiri kandidatke. Zatem so oblikovali načrt, po katerem bi v vesolje poleteli dve ženski v dveh ločenih misijah, ki bi ju izvedli marca ali aprila 1963. Tereškova naj bi bila prva v Vostoku 5, sledila pa naj bi ji Valentina Ponomarjova v Vostoku 6. Toda marca 1963 so načrt spremenili, tako da je z Vostokom 5 poletel Valerij Bikovski, dva dni pozneje, 16. junija 1963, pa je v Vostoku 6 prišla na vrsto še Tereškova.«
Še je čas za Zvezdno mesto Vojko Kogej je ob tej priložnosti še posebno spomnil, da Center za usposabljanje kozmonavtov CPK Jurija A. Gagarina in agencija Prosto kosmos (kar pomeni Enostavno vesolje) od 31. marca do 6. aprila slovenske šolarje, stare med 14. in 17. letom, znova vabita na kozmonavtsko šolanje: »Razpis najdejo na spletni strani Društva Slovenija Rusija. Šolarji bodo bivali v službenem delu Zvezdnega mesta, kjer so vsi najpomembnejši objekti za urjenje vesoljcev. Med bivanjem se bodo srečali tudi s katerim od kozmonavtov, si ogledali prave simulatorje, kopije modulov vesoljskih postaj Mir in Mednarodne vesoljske postaje, centrifugo in kabinet prvega vesoljca Gagarina in še kaj. Izobraževanje bo obsegalo zgodovino vesoljskih raziskav, spoznavanje pionirjev kozmonavtike, vesoljsko medicino in vesoljsko biologijo. Seznanili se bodo s tem, kako se usposabljajo kozmonavti, kako so zasnovane vesoljske ladje, orbitalne postaje in skafandri. Predavali bodo strokovnjaki CPK, ki sicer poučujejo vesoljce.« Prijave zbirajo do zapolnitve skupine, v Zvezdno mesto jo bo vodil poznavalec in popularizator kozmonavtike, publicist in novinar Vojko Kogej. |
Med njenim kroženjem okoli planeta je zvenel njen pozivni klic Čajka, kar pomeni Galeb. Ljubkovalni vzdevek ji je ostal in jo spremlja še zdaj: »V vesolju je preživela 2 dni, 22 ur in 50 minut ter se vpisala med nesmrtne osvajalce vesolja kot prva ženska kozmonavtka na svetu in doslej edina ženska, ki je sama poletela v vesolje. Polet je tehnično potekal brez težav. Vseskozi ji je bilo sicer slabo, a je vseeno uspešno izpolnjevala program poleta, komunicirala z Zemljo in fotografirala obzorje. S pomočjo njenih fotografij so odkrili različne sloje Zemljine atmosfere.«
Takšna je postala ženski idol Sovjetske zveze. Po Valentini Tereškovi so poimenovali krater na Luni, majhen planet 1671 Čajka, ulice, avenije in nabrežja po mestih nekdanje Sovjetske zveze kot tudi šole, muzeje in planetarije. Postala je edina sovjetska državljanka, katere portret je bil še za časa življenja upodobljen na sovjetskem kovancu.
Edina sama v vesolju
Valerij in zatem Valentina sta poletela s kozmodroma v Bajkonurju v Kazahstanu. Med njunima ploviloma, ki sta se najbolj približali na pet kilometrov, so vzpostavili radijsko zvezo. Po njej naj bi Valentina Valeriju, za boljše počutje, celo zapela nekaj pesmi. Če jih je res. Dvom že zato, ker je bila resnica v marsikateri podrobnosti olepšana, podrejena propagandni tekmi z ZDA, vesoljski program še posebno. Tereškova je smela o poletu govoriti samo v polikanih slavospevih, kot so ji naročili. Šele 30 let pozneje, po razpadu Sovjetske zveze, je izpovedala še tisto, česar prej ni smela. Da jo je neudobni skafander v resnici zažulil, da ji je bilo večji del poleta slabo, da je iz tesnobe celo bruhala. Strah je bil še kako utemeljen: »Že prvi dan se je začelo plovilo nenadzorovano oddaljevati od planeta, na srečo so potem popravili orbito.« Največjo negotovost je vzbujala vrnitev na Zemljo, saj plovilo ni bilo narejeno za mehek pristanek. Tako kot drugim kozmonavtom je bilo Valentini naročeno, naj se katapultira, še preden plovilo trešči na površino. Izstrelila se je nad južnosibirsko pokrajino Altaj in prestala dve uri psihično naporne negotovosti izgubljenega človeka sredi neznanega sveta, preden je ekipa, odgovorna, da jo poišče, z njo vzpostavila stik.
Vprašanje, ki smo ga v članku že omenili, na katero pa še ni zadovoljivega in jasnega odgovora, je naslednje. Zakaj je Valentina Tereškova vse doslej edina ženska, ki je v vesolje poletela sama? Vse naslednje vesoljke so namreč tja gor poslali le v skupinah z moškimi kolegi.
