Novodobni vitez Marko
 je obudil spečo lepotico

Zrno do zrna pogača, kamen na kamen palača. No, v tem primeru govorimo o gradu in ne o palači. In to o kakšnem gradu. Dr. Marko Marin, ki z lastno trmo, vnemo in financami počasi zbuja kamnito znamenitost Mirnske doline, svojo graščino imenuje speča lepotica. Od leta 1962, ko je bil grad nerazpoznavna in nepovezana gomila kamenja, je dr. Marin z neverjetnim žrtvovanjem rekonstruiral graciozno obličje na grebenu Gorenjske gore.

Vojaška utrdba

Vzbujanje zavesti o kulturi, umetnosti in zgodovini je v njegovi krvi. In tako se je odločil v domačem gradu na Mirni ustvariti zavetje kulturnikom, kjer bi lahko ti ustvarjali in uprizarjali svoja dela. Med drugo svetovno vojno požgan in večkrat miniran grad dobiva pravi videz. Z golimi rokami in lastnim finančnim vlaganjem je s svojim zvestim mačjim spremljevalcem priskočil na pomoč speči lepotici, ki je bila ob začetku rekonstrukcije razvalina, in ji vdihnil življenje. Skoraj nihče ni verjel, da bo en sam mož tako obnovil graščino. Pol stoletja odrekanj, napora in bančnih posojil, ki jih še danes odplačuje, je obrodilo sadove. Obnovitvena dela potekajo natančno in sledijo zgodovini.

Dr. Marin nas med razkazovanjem ponosno popelje v osrčje mogočnega palacija, bivalnega dela, in z roko pokaže na nekdanji požarni zid, kraj, kjer je s simbolično zazidavo nekaj slojev kamenja začel oživljati grad. Veličasten pogled na lesene tramove rekonstruiranega ostrešja mu pričara nasmeh na obraz, saj je v mozaik obnove dodal še en kamenček. Mirnski grad uvrščamo med najpomembnejše in najstarejše grajske celote na Slovenskem. Tam, kjer se gričevje stika z dolino in kjer se združita reka Mirna in potok Vejar, stoji kot osamljeni varuh celotne doline. S svojimi listinskimi zapisi se uvršča med najstarejše izpričane gradove na Slovenskem. Mogočen, v romanskem slogu grajen palacij, ki je stal na sredini griča, obdajalo pa ga je prostorno dvorišče, ki so ga pozneje obzidali, v svojih nedrjih nosi nešteto zgodb. V obdobju vojaških pohodov vojske rimskega cesarstva, do zgodnjega in visokega srednjega veka, je bil utrdba, srednjeveški grad pa je najbrž nastal že proti koncu 11. stoletja.

Živa enciklopedija

Zavetje je v preteklosti dajal tudi kneginji Emi Pilštajnski iz rodbine grofov Breško-Selških, imenovani Ema Krška, rojeni v osrčju Velike Karantanije. Z gradom je močno povezana, saj si je prav tu uredila domovanje. Današnji tradicionalni pohod po Emini romarski poti povezuje kraje, ki so neposredno ali posredno povezani z življenjem svetnice Eme, in tako je na poti v sklopu Kozjanskega parka za postojanko določeno tudi njeno nekdanje domovanje. Tam vas skoraj vedno počaka zgovorni dr. Marin, ki je prava enciklopedija znanja in ki vas z veseljem popelje v osrčje svoje stvaritve. S pravim entuziazmom vam razkaže različne stile gradnje, ki se prepletajo v notranjosti gradu, gre za pravi kolaž romanskega, gotskega, baročnega in renesančnega stila.

Sprehodimo se po temnih, hladnih hodnikih, ko stopimo v veliko dvorano, pa nam z interpretacijo pričara dogodke iz časov, ko je bilo viteštvo še živo. V spominski vežici kneginje Eme je skrivni rov, ki vodi do bližnjega ribnika pod gradom. Nekateri so trdili, da je nekdanje stranišče, vendar se dr. Marin temu samo hudomušno zasmeji in pove, da je stranišče v sosednjem prostoru, in če je tako, ali so imeli v vsaki sobi svoje? Pogled skozi okno vežice nam oriše obokane arkadne galerije iz sredine 17. stoletja, ki obdajajo celotno osrednjo stavbo, in šele sprehod po njih nam razkrije razgled na pročelje, kjer se bohoti grb, izklesan iz kamna, delo priznanega kiparja Janeza Lenassija. Speča lepotica se baha tudi z masivnimi lesenimi vrati, na katerih je z izrezljanimi podobami upodobljena legenda kneginje Eme o pravičnem plačilu. Iz gradu nas pospremi nekaj muckov, ki so zvesti spremljevalci našega vodnika. Novodobni vitez počasi zbuja feniksa, ki bo vstal iz pepela. Morda pa bi bilo prav, da se imenuje grad Marin.