Novo streho je videl
 le na slikah in umrl

STOPNO PRI ŠKOCJANU – »Razmišljam, s čim smo si vse to zaslužili. In kaj nas še lahko doleti?« se je ob našem obisku spraševal Igor Hočevar s Stopnega pri Škocjanu. Toliko gorja se je letos zgrnilo nad njegovo družino, da res ne ve, ali je to konec hudega ali lahko pričakujejo še kaj.

Najprej požar 11. januarja. Le hitremu posredovanju gasilcev je šla zahvala, da so rešili dom. Reševalcem in gasilcem pa, da so rešili njihovega očeta, 65-letnega Draga, ki je bil priklenjen na posteljo in na kisik. Zaradi udara strele in požara je namreč zmanjkalo elektrike in gasilci so izpad reševali z agregatom. Rešili so tudi Dragovo življenje, saj je tisto nedeljsko popoldne že doživel hudo dihalno stisko, ker je bilo delovanje aparata vezano na elektriko. In če je že kazalo, da se bo življenje vrnilo v normalne tirnice, je oče dobil pljučnico.

»V nedeljo po kosilu je sam rekel, naj pokličemo rešilca. Težko je dihal, saj se je prehladil. En teden je bil v bolnišnici, v soboto, 7. februarja, pa je umrl. V torek smo ga pokopali na pokopališču v Škocjanu,« je skrušen nizal misli Igor. In njegova sestra Irena je dodala, da so upali do zadnjega: »Tudi reševalec, ki je odpeljal očeta, nam je dal upanje, da ga bodo v bolnišnici poštimali, potem pa pripeljali domov. Res nisem pričakovala takšnega konca.«

Ljudje odprli srca

Hočevarjevi so vajeni skromnega življenja. Šestčlanska družina treh generacij je namreč živela le od dveh nizkih prihodkov, ene plače in pokojnine. Za plačilo položnic je bilo, meso in zelenjavo so pridelali doma, z oblačili, predvsem za leto in pol starega Marka, pa so pomagali tako sorodniki kot prijatelji in vaščani.

Dobrota ljudi se je v vsej veličini pokazala tudi po požaru, ki je povsem uničil ostrešje dve desetletji stare hiše. Ne le pri gašenju, tudi pri reševanju in pospravilu pogorišča in tudi pri novi strehi. Skupna akcija Območnega združenja Rdečega križa Novo mesto in občine Škocjan je bila več kot uspešna, slabe tri tedne po požaru so Hočevarjevi že dobili novo streho. Stroški za streho so plačani, poleg sponzorjev so več kot 6000 evrov nabrali tudi gasilci in aktivistke Rdečega križa od vrat do vrat, tako da so ljudje res odprli srca. Nekaj denarja je ostalo tudi za nadaljevanje del v hiši. »Oče je streho videl le po slikah in po lokalni televiziji. Rekel je, da je lepa. Res se je je veselil,« tiho prida Irena. In razmišlja, zakaj je moral oče umreti. Resda je bil bolan, imel je kronično obstruktivno pljučno bolezen, delo s strupi in cigarete so namreč naredili svoje, a kljub temu bi še lahko živel.

»Dodaten kisik je imel zadnjih pet let. Sprva se je nanj priključil le občasno, največkrat ponoči. Rad je bil namreč zunaj, rad je delal na kmetiji. Zadnja tri leta je kisik potreboval ves čas, zato je moral biti v hiši, tri mesece pa je bil priklenjen na posteljo. Bolezen je namreč naredila svoje,« se spominja Igor. In pove, da je bila za očeta usodna pljučnica. Verjetno ni bilo treba veliko, že malo prepiha je bilo najbrž dovolj, da je zbolel. Njegova pljuča so bila namreč že tako prizadeta in zdravniki so mu pred 12 leti, ko je zbolel za pljučnico, napovedali, da še ene ne bo preživel. Tokrat je bil oče Drago tri dni v bolnišnici še pri zavesti, tudi odzival se je, potem je padel v komo. Pomoči ni bilo več.

»Najprej se bodo morale stvari malo umiriti, preprosto ne morem več razmišljati,« zavzdihne Irena. Igor se zaveda, da bo treba čim prej nadaljevati dela v hiši. »Že gledam, kje bom nabavil cenejša okna, vrata, izolacijo. Urediti je treba tudi strelovod, da se le malo vreme izboljša, saj je strela pred petimi leti že udarila v kozolec. Pa elektriko urediti v hiši, saj je udar strele uničil del električne napeljave in je pol kuhinje brez elektrike,« našteva Igor in pove, da bodo nekaj denarja dobili tudi od zavarovalnice, a kaj, ko je bilo zavarovanje sklenjeno na očeta in bo treba počakati zapuščinski postopek na sodišču.

Poginilo še tele

In da res ni že tako dovolj hudo, so imeli včeraj še pogin v hlevu. »Ob treh ponoči je krava povrgla teleta. Vsi smo bili pokonci, saj smo ga pričakovali že nekaj zadnjih dni. Pomagal je tudi sosed in veliko dela smo imeli, da je tele prišlo na svet, saj je bilo precej veliko. Vendar ga je zjutraj krava pohodila, verjetno je bila utrujena,« po neprespani noči razmišlja Igor. Njegova mama Anica pa le pripomni, da je bilo za en mesec res dovolj vsega hudega. Toliko gorja na kupu ji verjetno ne bi prinesle niti najbolj moraste sanje.