Novice vsak dan prebira ob sveči

DOLGA GORA PRI PONIKVI – Namesto v zatohlem udobju nadutih narcisov / kabinetnih mlatilcev prazne slame / Namesto podcenjujočih pogledov, nabitih s predsodki, / posmehljivih in bolnih pripomb / Namesto ušes, ki ne bodo znale nikoli prisluhniti, / elitističnih častilcev le eno in edine ideologije / Namesto neempatičnih glist, ki bi se še levjemu žrelu prodale / In vseh tistih, ki bi mu, ker jim je kar naprej nerodno, vzeli najljubšo igračo, smo se končno odpravili – na Dolgo Goro pri Ponikvi, k Mirku Zorku, v prepričanju, da lahko medij preživi le, če ima dovolj pripadnikov. Več kot jih je, stabilnejši je.

Prav takšne so tudi Slovenske novice, ki imajo za seboj dejansko celo armado (bralk in bralcev), na čelu te pokončne čete pa novičarsko zastavo ponosno vihti prav zastavonoša Mirko. Ta hrani, ne boste verjeli, prav vse izvode – od nastanka (14. maja 1991) tega najbolj branega časnika na Slovenskem, skoraj 8000 številk je to!

Izpolnjena želja

Lani se mu je izpolnila dolgoletna želja: obiskati osrednjo redakcijo Slovenskih novic in vsaj za hipec prisostvovati nastajanju njemu najljubšega časopisa. »S pomočjo novinarke One Klavdije Miko se mi je ta želja potem dejansko uresničila!« se je ob letu osorej sijočih oči spominjal, tam pred zarjavelim poštnim nabiralnikom, »ki je dal resnično čisto vse Novice skozi, od prve do zadnje!« se je nasmehnil, »od včerajšnjih do jutrišnjih...«

Čakajoč na poštarja, ki v te odmaknjene kraje pač ne more priti tako zgodaj, je nestrpno postaval pred hišo. Kadar je jasno, imata z mamo Marijo – kraljevski razgled. A so ga to pot kazile meglice ter preprečevale, da bi videli vse tja do Kamniško-Savinjskih Alp, Pohorja, vse do Podčetrtka, kamor so se davno tega ozirale tudi sestre magdalenke: »Naša hiša in ona tam,« je brž pokazal 44-letni Mirko, »sta bili namreč v njihovi lasti, tu naj bi imele nune svojo klet z vinogradom, zato se je tej gorici včasih reklo tudi – Nunska gora.« Ko jih je poštar le prinesel, jih je hlastno prijel ter odnesel v majhno kuhinjico. To je ogreval gašperček. Na kavču je sedela njegova mati in pogledovala skozi lino. Radostile so jo štiri mačje navihanke. Mirko je Novice tedaj položil na jedilno mizo, »kjer jih vedno prebiram!« Od septembra lani, odkar so jima zaradi neporavnanega osemstoevrskega poračuna izklopili elektriko, jih prebira celo ob sveči. Toda časi se vendarle jasnijo: »Prav v teh dneh nama bosta, tako CSD kot tudi Karitas, pomagala prebroditi to temačno obdobje.«

Brkati knjižni molj

Ena iz pokra mačk, ki se je zdela najmlajša in jo kliče Pikica, mu je v tistem skočila naravnost na rame. »Bejži no dol!« Pa ni hotela. Ali je Mirko potem pozabil, da je dobršen del pogovora ob njegovem desnem ušesu nekaj kosmatega prav po uživaško predlo, je bilo v tistem pravzaprav popolnoma vseeno, saj smo bili priče najlepši možni simbiozi, krotke živalce in njenega lastnika, že na daleč se je videlo – dobrega in skromnega človeka, ves čas nasmejanega in neizmerno pozitivnega. Ki rade volje prizna: »Življenje je resda težko, pogostokrat trpko, po drugi strani pa tako lepo!«

In da ne bo kakšne pomote: Mirko Zorko se še zdaleč ne navdušuje le nad Novicami, ta brkati knjižni molj prebira še marsikaj drugega, pravzaprav ni slovenskega klasika, ki ga ne bi že prebral! V teh dneh bo pogodbeni delavec na šentjurski kokošji farmi, na primer, zaključil Gulag, glomazni špeh tisočerih zgodb izpod peresa ameriško-poljske Pulitzerjeve nagrajenke Anne Applebaum, ujetih v sovjetska koncentracijska taborišča.

Novičarska strast

»Joj, kako so bili sovaščani takrat navdušeni, ko so me videli v Novicah, da so me brali, so zatrjevali, objave je bila vesela tudi moja hči, ki sicer ne živi pri meni, še več, navdušeni so bili celo tisti, za katere si ne bi nikoli mislil,« pa se mu je še kar smejalo ob spominu na krajšo vest, ki je bila objavljena tik po njegovem obisku na Slovenskih novicah, takrat, ko je vse navzoče tako presenetil s svojim domala neverjetnim zakladom, ki ga bogati že četrt stoletja. Kljub prostorski stiski, z mamo vendarle živita v majhni in revni hiški, kot pravi, še zdaleč ne misli odnehati!

Sploh pa ne bo nikdar pozabil prvega stika s to njegovo, recimo ji, novičarsko strastjo. Ko je tik pred plebiscitom, decembra 1990, prispel iz Skopja, kjer je v sila nerodnem času služil vojsko. Pet mesecev zatem se je zazrl v reklamo, ki je oglaševala nov slovenski dnevnik, revolver časopis, bombo na medijskem področju. Ki ga je marsikdo podcenjeval, neredki ga podcenjuje še dandanes. Predvsem so to tisti, ki jim je kar naprej nerodno.

Na čelu armade

Mirku seveda ni bilo. Štirinajstega maja 1991, kot se še živo spominja, se je zaradi njih zapeljal 22 kilometrov proč, vse do celjske železniške postaje. »Nikjer drugje jih ni bilo mogoče dobiti, le tam!« To so bile premierne Novice! Še danes jih lahko z zaprtimi očmi prelista. Kot jih je že takrat, na vlaku domov, ko je tudi sklenil, da se naroči nanje. In se pridruži novičarski družini, civilni družbi z rušilno močjo. »O, ja, Novice naj kar ostanejo takšne, kakršne so,« je premišljeval. Še posebno so mu všeč, »saj Novice soustvarjajo življenjske, realne zgodbe, ne pa politika!« Ob omembi te se je tako zdrznil, da je morala Pikica skočiti na tla in si poiskati drugo pribežališče.

Takrat pa je od nekod vendarle prinesel dve zaprašeni, toda do kraja polni in že na videz težki kartonasti škatli. Mahoma je iz ene potegnil snop tistih najstarejših Novic in poudaril, da že od nekdaj prebere najprej prvo stran, potem pa ne nadaljuje z drugo, marveč skoči kar na zadnjo – do Aljanine karikature. »Nakar se spet vrnem na začetek in potem berem, normalno, vse do zadnje pike,« je orisoval ritual, ki ga spremlja že četrt stoletja. Da, tako dolgo že vihti novičarsko zastavo, ponosno, na čelu armade naših bralk in bralcev.