V redakciji Slovenskih novic smo pred časom v dar dobili nogometne drese Kluba slovenskih olimpionikov, naši nekdanji udeleženci olimpijskih iger, ki imajo svoj klub že desetletje, so jih namenili za dober namen in za tiste, ki jih resnično potrebujejo.
Ena takih ekip, ki so v preteklosti že doživele podporo našega časopisa, so Kralji ulice, ki na svoji spletni strani vabijo sodržavljane, naj podpro njihovo športno sekcijo z donacijami športne opreme. Na Slovenskih novicah smo se odločili, da jim pomagamo.
Z veliko škatlo, polno nogometnih dresov, smo jih presenetili pred treningom v športno-rekreativnem centru Triglav nasproti spečega in zaraščenega bežigrajskega stadiona.
Modre drese za ekipo Kraljev ulice je prevzel Nemec Christian, ki ga je raziskovanje sveta pred dobrimi sedmimi leti privedlo v Ljubljano, kjer je ostal. Slovensko govori tekoče in brez napak. »Dobro smo ga naučili,« doda Milan, »zato pa mu rečemo legenda.«
Christian razume nogomet kot rekreacijo in iskanje sorodno usmerjenih: »Gre za neke vrste samopomoč, če se odločijo za spremembo življenja. Del programa je nogomet: to ponujamo, če ljudje hočejo zagrabiti, če ne, pa jih ne bomo silili.«
No, kraljev ulice na igrišču nihče ne sili, žogo si podajajo z veseljem, strast je prisotna in očitna tudi na treningu. »Glavno, da se igra. Jedro ekipe šteje sedem, osem ljudi, včasih jih je do 20.«
Za vse bo zadostoval komplet Kluba slovenskih olimpionikov in člani srčne ekipe bodo lahko že čez nekaj dni na turnirju nasprotnike premagovali v novi športni opremi. Srečno, Kralji, in na nove zmage!
Bili so že v drugem svetu Društvo za pomoč in samopomoč brezdomcev (ter drugih socialno izključenih prebivalcev) Kralji ulice ljudje poznajo predvsem po časopisu s tem imenom, manj znano pa je, da v športni sekciji društva že sedem let igrajo nogomet. Moštvo nastopa v veteranski ligi in na manjših turnirjih. »Špilamo kar dobro, ampak zmeraj zgubimo,« se poheca eden izmed kraljev, a soigralec Milan ga koj popravi: »No, pred dvema tednoma na turnirju v italijanskem mestu Prato smo bili tretji. Od organizatorjev smo dobili prenočišče in hrano, mi pa smo poskrbeli za gorivo in kombi.« Davor pa pripomni, da so bili leta 2010 na svetovnem prvenstvu brezdomcev v Braziliji, ki je bilo prav posebno doživetje: »Dve leti predtem smo začeli, štirje smo se zbrali ter brcali na dežju in snegu – tam dol je bil popolnoma drug svet.« Prav žal jim je, da lahko vsak samo enkrat v življenju nastopa za izbrano vrsto brezdomcev. |
