Ko sem na zgodovinskem poklonu zlatemu rodu slovenskih košarkarjev na Kongresnem trgu srečal tudi predsednika Rokometne zveze Slovenije in predsednika uprave Gorenja Franja Bobinca, sem pozneje s pogledom iskal še šefa Nogometne zveze Slovenije Radenka Mijatovića. V šotoru v zaodrju, kjer je bil s svojimi srebrnimi dekleti s SP do 23 let tudi vodja Odbojkarske zveze Slovenije Metod Ropret, ga nisem zasledil. Pred 20-tisočglavo množico je tako in tako od sreče sijal predsednik Košarkarske zveze Slovenije Matej Erjavec. Na začetku leta je Slovenija pozdravila svetovni bron rokometašev, nogomet je poseben športni planet, kjer reprezentanca vselej buri duhove, novo eksplozijo evforije pa je sprožil Maribor s tretjo uvrstitvijo v ligo prvakov.
Zdi se, da športi z žogo v Sloveniji še nikoli niso bili tako močni kot danes. Tekmovalno, organizacijsko, logistično, navijaško, medijsko. Lahko se sicer pogovarjamo o financah...
V hudi konkurenci super uspešnih športnih panog (poglejte samo zadnje uspehe v kolesarstvu, namiznem tenisu, balinanju) smučanje že dolgo ni več sveta krava slovenskega športa. To ne velja več v športnih arenah, ne v pisarnah največjih slovenskih podjetij, ki sponzorirajo šport, ne v Olimpijskem komiteju Slovenije. Šef OKS Bogdan Gabrovec je bil ob izvolitvi 16. decembra 2014 glasnik sprememb v že dodobra zbirokratiziranem in politikantsko kontaminiranem športu. V skoraj treh letih dela mu je veliko tudi uspelo, velika prelomnica je nov zakon o športu. A zdi se, da so glavni podporniki športa v denarju, materialu in storitvah zdaj odločeni, da posežejo globlje v drobovje športnega sistema, ki ga skozi ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport in z drugimi vzvodi v državnih institucijah mnogi še kar naprej izkoriščajo za politične in lastne interese. Čez dobro leto Gabrovcu poteče mandat na čelu OKS, že zdaj pa je jasno, da hočejo gospodarstveniki bolj soodločati o usodi športa, ki ga izdatno financirajo. Pri tem vrh piramide ni izvzet.